Na odru Male Drame prva slovenska uprizoritev igre Eureka Jonathana Spectorja v režiji Petra Petkovška
Satirična drama skozi mikrokozmos šolske skupnosti razpira širša vprašanja sodobne družbe, kot so polarizacija javnega prostora, erozija skupnih resnic in konflikt med svobodo posameznika ter odgovornostjo do skupnosti. Premiera bo v petek, 27. marca 2026., ob 20.00. Prve ponovitve bodo na sporedu 28. marca in 3., 8., 9., 10. ter 11. aprila ob 20.00.
SNG Drama Ljubljana sezono na odru Male Drame nadaljuje s prvo slovensko uprizoritvijo igre Eureka ameriškega dramatika Jonathana Spectorja v režiji Petra Petkovška. V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Ane Barič Moder, igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Dramaturginja je Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Gordana Bobojević, avtor glasbe Peter Žargi, oblikovalec videa Urban Zorko, oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentki dramaturginje pa sta Lara Kerznar in Flores Oven.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Jonathan Spector je v dramo Eureka (Eureka Day), napisano leta 2018, presenetljivo natančno vpisal mehanizme, ki jih kot družba v zadnjem času spoznavamo tudi sami. Prelom predstavlja trenutek, ko politika vstopi v najbolj intimno sfero, v človeško telo, in ko zaupanje v znanost trči ob osebno svobodo. Vprašanje, kaj koristi posamezniku, se tako neizogibno spremeni v vprašanje, ali to koristi tudi skupnosti. Kdo sploh odloča o razmerju med osebnim prepričanjem, javno varnostjo in skupnim dobrim?
Dogajanje igre je postavljeno na zasebno osnovno šolo Eureka v liberalnem okolju kalifornijskega Berkeleyja, kjer skupina staršev v upravnem odboru šole svoje odločitve sprejema s konsenzom in v duhu strpnosti ter skrbi za vključujočo skupnost z jasno opredeljenimi »temeljnimi vrednotami«. Ko šolo prizadene izbruh epidemije mumpsa, se odpre vprašanje cepljenja otrok, kar sproži razpravo, v kateri se navidezna harmonija skupnosti začne krhati. Poskus skupnostnega dialoga, ki naj bi vključil vsa mnenja, razkrije globlje napetosti med različnimi predstavami o svobodi posameznika, o odgovornosti do skupnosti in o zaupanju znanstvenim ter družbenim institucijam. Razprava, ki se razširi tudi v spletni prostor, pokaže, kako hitro lahko ideal popolne strpnosti zdrsne v polarizacijo in razkroj skupnih izhodišč.
Na šoli Eureka je različnost visoko spoštovana in praktično nedotakljiva; enako velja za mnenja, ki morajo biti slišana in upoštevana. V središču dogajanja drame je upravni odbor šole, ki ga sestavljajo ravnatelj Don (Gregor Baković) in starši: Suzanne (Nina Valič), Meiko (Saša Pavlin Stošić), Carina (Nina Ivanišin) in Eli (Nejc Cijan Garlatti). Gre za skupino izobraženih in družbeno ozaveščenih posameznic in posameznikov, ki gojijo kulturo dialoga, odločitve sprejemajo s pomočjo konsenza in verjamejo v visoke standarde medsebojnih odnosov in komunikacije. Predstavljena peterica sedi za mizo, izza katere se počasi razrašča osrednji konflikt igre. Eureka tako ni drama o vprašanju cepljenja, saj v njej ne spremljamo le spora o tej temi, temveč skupnost, ki razpada pred našimi očmi: vprašanje zdravja hitro preraste v vprašanje družbene odgovornosti, morale in osebnih prepričanj. Suzanne na primer svoje resnice ne najde več v znanstvenih razpravah, temveč na spletu; internet in družbena omrežja sicer širijo dostop do znanja in povezovanja, vendar so hkrati tudi prostor, kjer se resnica izgublja v poplavi dezinformacij, manipulacij in ideološko ali čustveno zaprtih skupinic. Prav zato drama tako natančno pokaže, kako lahko skupnost, ki je bila ustanovljena kot varno zatočišče za progresivne vrednote, postane prostor še hujših razpok. Carinin sin ima na zasebni šoli možnost prilagojenega programa. Suzanne in Meiko sta lahko svoja otroka vpisali brez obveznega cepljenja, ki ga zahteva javni program. Eli pa sinu omogoča vzgojo po enakih progresivnih temeljnih vrednotah, v katere verjame tudi sam. Zasebna šola Eureka staršem torej ne pomeni le izobraževalnega sistema za otroke, ampak tudi prostor, ki odraža njihove vrednote in ideale. Prav v tej ekskluzivnosti tolerance pa se začne kazati tudi srž problema, saj se ob prvi resni krizi izkaže, da izbira posameznika ni nikoli le njegova zasebna zadeva.
Režiser uprizoritve Peter Petkovšek je v gledališkem listu šolo Eureka opisal kot prizorišče dveh ključnih problemov sodobne družbe: vedno ostrejše polarizacije, ki omejuje dialog na površinske puhlice, in vedno hitrejše fragmentacije skupnih resnic, avtoritete javnih institucij ter zaupanja v objektivna dejstva. Tako Spectorjeva igra namigne na eno prvih pomembnih razpok že v prizoru, v katerem upravni odbor razpravlja, ali bi v šolski spletni prijavnici med rasne kategorije vključili tudi možnost »medrasni posvojenec«. Po njegovem se prav tu pokaže, kako dobronamerna skrb za različne človeške izkušnje in samopredstave trči ob vprašanje subjektivne in objektivne veljave teh kategorij. Drama se tako že od začetka ne ukvarja le z vljudnostjo ali jezikovno občutljivostjo, temveč z razmerjem med identiteto, resnico in družbenim soglasjem. Petkovšek prav v tem vidi zasnovo dveh velikih tem drame: polarizacije in razpada skupnega merila resničnosti.
Kot v besedilu Izolirani otoček v morju nestrpnosti?, objavljenem v gledališkem listu uprizoritve, zapiše urednica lista in dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec, ni naključje, da je Spector igro umestil prav v eno najbolj liberalnih ameriških okolij, zaznamovano z bojem za socialne pravice, aktivizmom in protivojnimi protesti, saj prav tak prostor omogoča natančno ogledalo skupnosti, ki se ponaša z visoko stopnjo tolerance, vključevalnosti in strpnosti. Pri uprizarjanju te igre v slovenskem prostoru pa je posebej boleče spoznanje, da tudi sami drvimo v isto smer. Zasebna šola Eureka sicer deluje kot projekt, zrasel iz potrebe po odprtem, vključujočem in tolerantnem prostoru, vendar izvira iz družbe, ki je globoko zaznamovana z neoliberalno paradigmo. Kraševec vidi izvirni problem šolskega in širšega okolja drame prav v tem, da visoko vrednotenje individualnega začne spodkopavati tiste vrednote, ki jih protagonisti postavljajo na piedestal: socialno pravičnost, skupno dobro in solidarnost. Ob tem pa v gledališkem listu opozori tudi na paradoks tolerance: vsevključujoča relativistična toleranca, ki enači vsa prepričanja, postane polemična in agresivna. V Eureki se pokaže, da toleranca lahko postane tudi zgolj samo fasada pluralnosti.
Režiser Peter Petkovšek, ki je v gledališkem listu predstavil tudi širši zgodovinski in ideološki kontekst ameriške kulturne vojne, opiše ZDA kot že od vsega začetka zgrajene na polarizirajočih paradoksih in na stalnem vprašanju, kdo je v skupnost vključen in kdo iz nje izključen. Berkeley, v katerega je postavljena Eureka, je pri tem simbolno pomemben kot eno od središč progresivnih bojev in identitetne politike. Ko v drami upravni odbor poskuša ohraniti egalitarni sistem popolnega konsenza, se paradoksalno zgodi novo zatiranje ravno v imenu tolerance same; želja po popolni vključenosti začne proizvajati neproduktivne ravni politične korektnosti in onemogoča dejanski dialog z drugim in drugačnim. Ta razpoka postane najbolj vidna v tretjem dejanju, ko se razprava iz upravnega odbora razširi na starševsko skupnost in stopi v digitalni prostor. Komentarji staršev ne oblikujejo več razprave, temveč tok vzporednih monologov, v katerem poslušanje praktično ni več mogoče. V povezavi s tem režiser Petkovšek v gledališkem listu zapiše, da socialni mediji po njegovem niso ustvarili povezovalne skupnosti, ampak performativno polje ogorčenja: algoritmi uporabnikom vračajo najbolj vnetljive vsebine. Ko skupnost šole Eureka razpravo o ukrepih ob izbruhu mumpsa prenese na komunikacijsko platformo Facebook Live, diskurz, kot ugotavlja, bliskovito zdrsne na raven osebnih žalitev, vulgarnosti in vsestranskega izražanja ogorčenja. Eureka tako ne pokaže le spora o neki pomembni temi, temveč tudi propad pogojev, ki bi dialog sploh še lahko omogočali. Tako na primer v drami lik Carine, ki jo igra Nina Ivanišin, izbiro med tem, kar je dobro za tvojega otroka, in tem, kar je dobro za skupnost, prepozna kot lažno izbiro, vprašanje družbene (ne)pravičnosti.
Ana Barič Moder je prevajanje Eureke opisala kot izziv v dveh pogledih. »Predvsem na začetku je bilo treba poustvariti tipajočo in omahujočo dikcijo likov, ki se na vse kriplje trudijo, da ne bi nikomur stopili na prste. Druga skrajnost pa so bili pisni komentarji med virtualnim sestankom, kjer nazadnje vsem popustijo zavore. Da bi bil ta del čim bolj prepričljiv in živ, sem precej časa preživela na raznih forumih in ob branju žolčnih spletnih komentarjev.«
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
