Zajčeva poetična drama ‘Voranc’ v režiji Žive Bizovičar se vrača na Veliki oder SNG Drama Ljubljana skoraj pol stoletja po krstni uprizoritvi – Premiera, načrtovana 31. januarja, je zaradi poškodbe v igralskem ansamblu prestavljena na 14. februar 2026.
V Vorancu Dane Zajc, eden osrednjih in najvplivnejših slovenskih pesnikov in dramatikov 20. stoletja, s svojo značilno dramsko pisavo prikaže uničenje slovenskega kmetstva, ki ga je povzročila druga svetovna vojna. V igro, ki velja za največkrat uprizorjeno Zajčevo delo v profesionalnih gledališčih, avtor mojstrsko vplete zagonetnost družinskih odnosov in človeških usod, ki jih nemo opazuje neopredeljiva narava. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec. Premiera bo v soboto, 14. februarja 2026., ob 20.00. Po predpremiernih predstavah (11. februarja ob 20.00 in 12. ter 13. februarja ob 19.30) bo Voranc v februarju na sporedu še 19. in 20. ob 19.30.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek.
Voranc (1978) je tretja poetična drama Daneta Zajca in prva, ki je bila uprizorjena na institucionalnem odru (krstna uprizoritev v SNG Drama Ljubljana januarja 1980). To dramsko besedilo v opusu Daneta Zajca izstopa kot najbolj neposredno umeščeno v konkreten zgodovinski prostor in čas. Dogajanje se odvija na slovenski gorski kmetiji leta 1944, pod nemško okupacijo; družinska tragedija se razkrije kot simptom vojne in z njo širše družbene katastrofe. Pri tem narava (tipično zajčevsko) ni romantično ozadje, temveč neizprosna, nema sila, ki človeka preživi in razveljavi: »Narava je iz Voranca že davno izbila popustljivost in milost; ostala sta mu le hladen, jeklen ponos in obsesivna želja po ohranitvi kmetije, ki se utegne vsak hip sesuti sama vase. Igra se dogaja marca, ko pomladi še ni blizu, zaloge hrane pohajajo, okoliške grape so zamrznjene, gozdovi hladni in goli. Svet Voranca je nepopustljiv in negostoljuben. Takšen postaja tudi Voranc sam. Človekova usoda ostaja priklenjena na cikličnost narave – večno prekleta, ponavljajoča se zgodba, v kateri oče požre sina, sin prekolne očeta, lesene bajte pa črvi počasi spreminjajo v prah,« sta v repertoarni napovedi uprizoritve zapisala režiserka Živa Bizovičar in dramaturg uprizoritve in avtor priredbe Nik Žnidaršič. Njun uprizoritveni koncept Voranca se tako udejanja kot celostna gledališka izkušnja, v kateri se Zajčev poetični jezik uteleša v prostoru, ritmu in telesih, ne kot ilustracija, temveč kot materializacija neizogibnega razpada. Režijsko-dramaturški koncept uprizoritve sledi priredbi, katere namen je tudi »retravmatizacija zgodbe in s tem, širše, druge svetovne vojne, torej njena odklenitev od današnjih ideoloških bojev. Tako kontekst ni razširjen ali dodan v uprizoritev, temveč zreduciran na nujnost, kot občasna opomba, ki opozarja, da ne gledamo arhetipske zgodbe, ampak da se zgodba odvija v natančno določenem zgodovinskem trenutku, kar je pri Zajcu prej izjema kot pravilo,« je v gledališkem listu zapisal Nik Žnidaršič.
Za Zajca je človeško življenje brez smisla: kup neuresničenih sanj, neizpolnjenih obljub, neizrečenih besed. Prekleto. Žnidaršičeva odrska priredba Zajčevega Voranca »poglavitneje spreminja le nekaj fabulativnih detajlov (število otrok, odstranjen je Simon) in strukturo besedila ter dodaja Duha hiše, ki upodablja prekletstvo ter na svojevrsten način usmerja dogajanje. Iz treh delov, ki so se iz nostalgije sprevračali v vojno vihro in nazaj ter s tem prihajali do celostnega občutja groze, sva želela doseči dvostopenjsko razvijanje dogajalne misli, ki sledi Kermaunerjevi oznaki Vorančeve notranje napetosti: ‘… med simbolom gozda in hiše, (pred)paleolitskosti in neolitskosti.’ (Kermauner 1988, 60) V mnogih ozirih že tako gosto, na le najnujnejše zreducirano dogajanje je še dodatno zgoščeno in prostorsko umeščeno. V prvem delu, ki se odvija ‘doma’, v hiši, vzpostavljamo zgodbo družine in prekletstev, ki so jo že doletela, da lahko v drugem delu, ki se dogaja v gozdu, v vojni, ko oče sledi sinu, ko se vrši prekletstvo zunaj okvirov družine, dogajanje prvega razumemo kot simptom. Prekletstvo družine razkriva prekletstvo družbe. Ni jasno, kje bi ga lahko prekinili, kje bi ga lahko presekali. Prekletstvo se ciklično nadaljuje in je neustavljivo,« je v gledališkem listu zapisal dramaturg uprizoritve in avtor priredbe.
V Vorancu se podeželska idila predvojnega življenja prevesi v očetovo gonjo proti sinu, ki je sosedu ukradel konja. Osrednji zaplet tako predstavlja prav konflikt med očetom Vorancem (Janez Škof) in sinom Jernejem (Domen Novak). Razpadajoča kmetija ter naporno, monotono delo mladega Jerneja ne privlačita – mika ga dolina, svet novih možnosti in dogodivščin, zato poskuša zbežati od doma in z območja Moravč, ki ga marca 1944 še vedno okupirajo Nemci, čez Savo. Nasprotje Voranca, ki živi v brutalnem sedanjiku dela in nujnosti (»kar je treba opraviti, je treba opraviti zdaj, česar še ni treba opraviti, še ne obstaja«), je njegova žena Neža (Petra Govc), ki se realizira predvsem v dveh stanjih – v slutnji in žalovanju. Po Jernejevem pobegu njegovi starši ostanejo sami, obdani z glasovi prednikov in drugih pokojnikov, s težo tegob in prekletstev, ki odmevajo med stenami hiše. Sosed Žagar (Uroš Fürst), ki mu Jernej ukrade konja, ves čas napetega zasledovanja »neznanega« konjskega tatu pred Vorancem spretno skriva, kaj in koliko ve, in ga tako pripravi, da sina Jerneja v imenu pravičnosti, zakona in zaščite svoje domačije pred maščevanjem partizanov izda žandarjem. Lik Murovčana (Nejc Cijan Garlatti), ki poskuša živeti čisto kot drevesno bitje, odmaknjeno od ljudi, v drami predstavlja skoraj predčloveško povezanost z naravo. Obsojenosti na propad se zave po najglobljem stiku s Katro (Sabina Kogovšek) – žensko, ki od njega jemlje toploto in nedolžnost, saj ju potrebuje zase, da lahko sama preživi v krutem gozdu. Duh hiše (Mina Švajger) pa v priredbi pooseblja usodo oziroma prekletstvo, saj ve, kako in kje se bo vse končalo. »Liki ne vedo, da se vojna bliža koncu. Tega ne ve Jernej, ko ukrade konja, da bi pobegnil drugam, čez Savo. Tega ne ve Voranc, ki mu sledi in upa, da ga ne bo ujel. Tega ne ve Neža, ki, pozabljena, sama čaka doma. Ve pa to Duh hiše, ki ve, kako in kje bo Voranc Jerneja ujel. Duh hiše je edini, ki ve, kako se vse konča, ker sam vse konča. Duh hiše (in hiša sama) je usoda-ki-je-prekletstvo. Vsaka nesrečna usoda je prekletstvo,« tako Žnidaršič v gledališkem listu. Odrsko dogajanje ves čas glasbeno spremlja avtor in izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
Ko govorimo o poetični drami, (dramaturško) govorimo o tem, »da Zajc kontekst in dogajanje gradi kot serijo mimogrede povedanih dejstev (torej izrečenih znotraj širših struktur in narativov), raztreščenih čez celotno besedilo, ki le ob pravilnem vrtenju in le na pravilnem gledišču podajo celostno sliko …,« je v gledališkem listu pojasnil Žnidaršič in opozoril, da igre Voranc, ni mogoče brati kot avtofikcijo, čeprav v njej avtor izhaja tudi iz svojega travmatičnega otroštva (smrt bratov v partizanih, požig domačije, izkušnja vojne).
Pogled v gledališko zgodovino uprizarjanja Voranca
Drama Voranc je bila v marsičem prelomna v opusu Daneta Zajca. Napisal jo je leta 1978 in kar dve leti je čakala na prvo uprizoritev. Razlog naj bi bil, kot se spominja Aleš Berger, »njegova domnevna neuprizorljivost, a budneže je predvsem motila podoba slovenskega kmetstva, kakršno naj bi potvorjeno in tendenciozno ustvaril Zajc«. Praizvedba v režiji Mileta Koruna je bila 16. januarja 1980 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. Kot se spominja Aleš Berger: »Uprizoritev v režiji Mileta Koruna je bila z eno besedo: triumf.« Poleg navdušenih kritik je še istega leta dobila nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti na Borštnikovem srečanju in kar sedem priznanj na sarajevskem MESS-u, od tega tri lovorove vence. Leta 1986 je sledila uprizoritev v italijanskem gledališču HNK Ivana Zajca na Reki, ki je prav tako naletela na navdušen sprejem, a ostala brez nagrad in povabil na pomembnejše festivale (MESS in Sterijno pozorje), gostovala pa je na Tednu slovenske drame v Kranju. Zadnja postavitev je bila v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici 28. septembra 1989, ponovno v režiji Mileta Koruna. Tako je Voranc največkrat uprizorjeno Zajčevo besedilo v profesionalnih gledališčih.
Dane Zajc (1929–2005) velja za enega osrednjih in najvplivnejših slovenskih pesnikov in dramatikov 20. stoletja. Avtor izrazito samosvoje poetike, ki je odločilno zaznamovala slovensko literaturo po drugi svetovni vojni, se je rodil 26. oktobra 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Njegovo otroštvo in mladost sta bila usodno zaznamovana z vojno: med okupacijo je izgubil očeta in dva brata terdoživel požig domačije: izkušnja nasilja, smrti in razpada sveta je postala temeljna eksistencialna in estetska referenca njegovega celotnega ustvarjanja. Po vojni je bil zaradi političnih okoliščin zaprt in nekaj časa izključen iz javnega kulturnega prostora, kar je še poglobilo njegovo nezaupanje do ideologij, kolektivnih resnic in zgodovinskega triumfalizma. Deloval je kot knjižničar, urednik in publicist, hkrati pa postopoma razvil pesniški in dramski opus, ki se zavestno odmika od socialnega realizma ter gradi na zgoščeni metaforični govorici, arhetipskih podobah, bibličnih referencah in občutju neizbežne usodnosti. Zajčeva poezija in dramatika tematizirata človeka kot bitje, ujeto v neobvladljive procese zgodovine, narave in lastne notranje razklanosti. Med njegovimi najpomembnejšimi dramskimi besedili so Mlada Breda, Potohodec, Grmače, Jagababa in Voranc (1978), slednji tudi prejemnik Grumove nagrade in njegovo najpogosteje uprizarjano dramsko delo. Prav v Vorancu se Zajčeva poetika najizraziteje poveže s konkretnim zgodovinskim prostorom slovenskega gorskega kmetstva v času druge svetovne vojne. Za svoje ustvarjanje je prejel številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dane Zajc ostaja ena ključnih avtoritet slovenske književnosti, avtor, ki je s svojim delom trajno zaznamoval razumevanje poezije, dramatike in etičnih razsežnosti umetniškega pričevanja.
Živa Bizovičar (1998) je na AGRFT pred tremi leti diplomirala iz gledališke in radijske režije. Svoja zgodnja dela je razvijala v okviru študijskih produkcij, predstavljenih na različnih festivalih doma in v tujini. Deluje v institucionalnem in neodvisnem gledališču, kot mentorica je sodelovala z Mladim odrom AMO v Novi Gorici. Leta 2021 je režirala dramo Jagababa Daneta Zajca, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado AGRFT. Leto pozneje je v okviru platforme Čakajoč Supermana v SNG Drama Ljubljana režirala Žene v testu, avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi, ki je na 53. Tednu slovenske drame, Kranj 2023 prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev, na 58. Festivalu Borštnikovo srečanje, Maribor 2023 Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva in nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev leta 2022. Pred dvema letoma je v SLG Celje ustvarila avtorski projekt po motivih življenja in dela Karla Destovnika – Kajuha Juriš, za katerega je na 59. Festivalu Borštnikovo srečanje, Maribor 2024 skupaj z Nikom Žnidaršičem prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in priredbo uprizoritvenega besedila. Leto pozneje je sodelovala tudi kot dramaturginja pri projektu Ubesedovanje Piera Paola Pasolinija, za katerega je skupaj z Janom Krmeljem in Dorianom Šilcem Petkom prejela nagrado tantadruj za gledališki dosežek leta 2024. Živa Bizovičar je režirala še več uprizoritev v različnih gledališčih, njeno delo je predstavljeno na domačih in mednarodnih festivalih. Njen avtorski projekt Boško in Admira v Slovenskem mladinskem gledališču (premiera konec januarja 2025) je septembra otvoril festival SarajevoFest in naletel na odličen odziv tako občinstva kot strokovne javnosti, novembra pa je bil povabljen v Dresden na mednarodni festival Fast Forward, namenjen predstavitvi projektov najvidnejših mladih evropskih režiserjev in režiserk, in prejel nagrado publike. Forbes Slovenija je letos prvič pripravil izbor 30 pod 30. Gre za prestižni Forbesov izbor 30 posameznic in posameznikov, mlajših od 30 let, ki s svojimi idejami, delom in dosežki premikajo meje na različnih področjih. Izbor je pomemben, ker pod luč postavi mlade talente, kakršni so nujni za družbeni preboj in samozavest. V kategorijo (Pop)kultura in umetnost se je uvrstilo 7 ustvarjalk in ustvarjalcev, med njimi je gledališka režiserka Živa Bizovičar.
Nik Žnidaršič (2000) je diplomiran dramaturg, ki deluje tako na institucionalni kot na neodvisni sceni. Je prejemnik treh Borštnikovih nagrad in akademijske Prešernove nagrade. Njegovo delo zaznamuje poglobljena analitična obravnava besedil, zlasti poetičnih in fragmentarnih struktur, kar se v Vorancu kaže v natančni dramaturški artikulaciji prekletstva, zgodovinskega konteksta in razmerja med družinsko in družbeno tragedijo. Redno sodeluje z režiserko Živo Bizovičar, s katero sta doslej med drugimi ustvarila uprizoritve: Don Kihot, ki je bila sen (PGK in Mesto žensk, 2025/26), Boško in Admira (SMG, 2024/25), Juriš (SLG Celje, 2023/24) in Žene v testu (SNG Drama Ljubljana, 2022/23), pri avtorskih projektih (npr. Agmisterij Klemna Kovačiča, 2023/24) in plesnih predstavah Zavoda Nest Antologija krika I: Vrečka presenečenja Tine Habun, Urške Centa in Kristýne Peldove (2024/25) in Tam, v vrtu Urške Centa in Domna Novaka (2023/24). Kot soavtor je s Klemnom Kovačičem podpisan pod uprizoritev Razmetana soba (LGL, 2022/23), z Leo Mihevc pa pod Od kod, dekle, si ti doma (AGRFT in CD, 2022/23).Je prejemnik treh Borštnikovih nagrad: za celostni pristop k obdelavi materiala (ustvarjalci Žen v testu, 58. FBS 2023), za avtorski koncept/dramatizacijo (z Bizovičar za Juriš, 59. FBS 2024) in za koreografijo (s Klemnom Kovačičem in Mašo Radi Buh za Agmisterij, 60. FBS 2025). Uprizoritvi Žene v testu in Agmisterij sta prejeli nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v letih 2022 in 2024. Poleg tega so Žene v testu prejele tudi Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na 53. Tednu slovenske drame v Kranju (2023), Agmisterij pa obe nagradi (žirije in občinstva) na 12. Bienalu sodobnih plesnih umetnosti v Sloveniji Gibanica (2025) ter univerzitetno Prešernovo nagrado (2024). Od kod, dekle, si ti doma je na mednarodnem festivalu monodrame United Solo v New Yorku prejela nagrado za najboljši kabaret (2024), Boško in Admira pa na festivalu Fast Forward v Dresdnu nagrado občinstva (2025). Za diplomsko nalogo Kemp, v kateri se je ukvarjal z neujemljivo definicijo te senzibilitete in njeno (ne)prisotnostjo na slovenskih odrih, je prejel akademijsko Prešernovo nagrado.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
