Poetična zgodba o treh generacijah žensk, družinskih skrivnostih in spominih bo na odru Male Drame zaživela v monodramski uprizoritvi z Ivo Babić v režiji Lucije Trobec.
Druga premiera na odru Male Drame v sezoni 2026/27 bo krstna uprizoritev odrske priredbe romana Veronike Simoniti Ivana pred morjem v režiji Lucije Trobec. Monodramska uprizoritev, v kateri nastopa članica igralskega ansambla Drame Iva Babić, je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Gre za magistrsko delo režiserke Lucije Trobec in dramaturginje Lune Pentek, ki sta tudi avtorici odrske priredbe tega odmevnega in s kresnikom (2020) nagrajenega romana. Ustvarjalno ekipo uprizoritve sestavljajo še scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Sara Grižon, avtorica glasbene in zvočne podobe Lucija Lorenzutti, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, tonski mojster Urban Gruden in lektorica Nina Žavbi. Glasbo na posnetkih izvajajo Anton Lorenzutti (kitara), Jon Poljanec (kontrabas) in Simeon Goshev (violina). Premiera bo v petek, 23. oktobra 2026, ob 20.00. Prve ponovitve bodo na sporedu 24. in 29. oktobra ter 19. novembra 2026. ob 20.00.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
Ravnateljica SNG Drama Ljubljana Ivana Djilas je na novinarski konferenci (20. oktobra v Drama Kavarni) poudarila pomembnost tovrstnih uprizoritvenih priložnosti za nove gledališke ustvarjalke in ustvarjalce ter njihove ekipe. Namen sodelovanja z AGRFT je po njenih besedah predvsem prepoznavati obetavne in samosvoje gledališke glasove ter jim v profesionalnem gledališču omogočiti stik z izkušenimi igralkami in igralci. »Radi bi naredili nek prehod iz študijskega procesa v profesionalni svet,« je povedala in spomnila, da je tudi sama v ljubljanski Drami začela z magistrsko uprizoritvijo. Prav ta izkušnja jo je močno zaznamovala. Djilas je pri tem poudarila gledališko delo kot proces učenja in medgeneracijskega sodelovanja: »Gledališče je obrt. Kakorkoli obrneš, je obrt in obrt se uči z vajeništvom.« Meni, da morajo profesionalna gledališča ponuditi prostor za vstop mladih ustvarjalk in ustvarjalcev v poklic, saj je prehod iz študijskega v repertoarno gledališče zahteven. Obenem je poudarila, da takšna srečanja pomenijo pridobitev tudi za institucijo, ki lahko ob delu z novimi generacijami spoznava njihove umetniške poglede. Z veseljem je nadaljevala projekt, ki ga je zasnovalo predhodno vodstvo Drame. Magistrska mentorja Lucije Trobec pri monodramski uprizoritvi Ivana pred morjem sta bila Žiga Divjak in Dragan Živadinov, mentorja Lune Pentek pa Blaž Lukan in Tomaž Toporišič.
V romanu in odrski priredbi Ivana pred morjem spremljamo zgodbo pripovedovalke, ki se iz Pariza, kjer živi, vrne v slovensko Primorje, da bi po mamini smrti pospravila družinsko hišo. Ob odpiranju škatel, pregledovanju pisem in porumenelih fotografij odkriva zgodbe ljudi, ki so živeli v hiši pred njo. Na fotografiji iz leta 1943 babica z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo pa ima položeno na nosečniški trebuh. Pripovedovalko prevzame vprašanje, kaj se je zgodilo z otrokom, ki ga je babica tedaj pričakovala. Iskanje odgovora jo vodi skozi zgodovino družine ter preplet življenj in zamolčanih dogodkov treh generacij žensk.
Soavtorica odrske priredbe in dramaturginja Luna Pentek je na novinarski konferenci pojasnila, da fotografija pripovedovalki odpre tudi vprašanje, ali svojo družino sploh zares pozna. Zgodba je ne vodi samo do nepojasnjene družinske skrivnosti, temveč tudi k babici, ki jo začne gledati drugače: kot mlado žensko, katere življenje je zaznamoval čas druge svetovne vojne. V pripovedovalki se tako srečujejo življenja vnukinje, matere in babice ter vprašanja o tem, kaj od ljudi, ki jih izgubimo, ostane v nas. Pentek se je ob predstavitvi zahvalila pisateljici, da je zaupala roman ustvarjalkama, in Ivi Babić za zaupanje v ustvarjalni proces.
V članku Utapljanje preteklosti, objavljenem v gledališkem listu ob uprizoritvi Ivana pred morjem, razmišlja Luna Pentek o tem, kako se preteklost prednic naseljuje v življenje njihovih potomk. Zapiše: »Mi smo v resnici vsi tisti, ki so bili tu pred nami.« Zgodbe babice, mame in hčere se ne stikajo le v družinskem spominu, temveč tudi v gestah, besedah in drobnih navadah, ki se prenašajo iz roda v rod. Raziskovanje družinske preteklosti se tako preplete z vprašanjem, kdo smo in koliko življenj je vtkanih v našo lastno zgodbo. Osrednje prizorišče tega soočanja je družinska hiša, v kateri so se leta nabirali predmeti, sledovi in spomini. Pentek pravi: »Hiša je arhiv. Arhiv našega življenja. Arhiv življenj, ki so bila tu pred nami.« Škatle s pismi, fotografije, police in prazne sobe postanejo pripovedovalke zgodb, tudi tistih, o katerih se je molčalo. Vsako novo pismo razkrije delček preteklosti, vendar odkritega ni več mogoče preprosto odložiti: branje in izgovarjanje zamolčanega odpirata pot k razumevanju, obenem pa lahko prineseta boleče spoznanje.
Pomemben pomenski prostor je morje: hkrati kraj vračanja, izgubljanja, spominjanja in morebitnega olajšanja. »Morje je vrnitev domov. Je varen prostor. Je neskončnost,« piše Pentek, hkrati pa opozori tudi na njegovo povezavo z minevanjem in smrtjo. Podoba morske gladine spremlja vprašanje, katere zgodbe bo pripovedovalka odnesla s seboj in katere bodo ostale v prazni hiši. Razmislek o spominu, pozabi in našem odnosu do preteklosti sklene Luna Pentek z besedami iz romana Veronike Simoniti Ivana pred morjem: »Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta.«
Režiserka Lucija Trobec je na novinarski konferenci povedala, da sta ju z Luno Pentek že med študijem zanimala odnos do prednikov, zlasti prednic, in nezavedno prenašanje njihove zgodovine. Pri odrskem prenosu romana sta jo osebno nagovorila in pritegnila položaj pripovedovalke, skozi katero vznikajo zgodbe treh žensk, in vprašanje, kako se zgodovina predhodnih generacij zapisuje v človeško telo. Posebej je poudarila igralkino odprtost za ta koncept: »Iva Babić je s svojo nežnostjo in občutljivostjo pomembno soustvarila način, kako lahko zgodbe vznikajo iz prostora in iz nje same.«
Pripovedovalkino pospravljanje hiše v romanu in odrski priredbi tako ni zgolj opravek po smrti bližnjega, ampak tudi odločanje o tem, kaj od družinske preteklosti bomo ohranili. »Tehtnica spominov. Kaj bomo obdržali in kaj bomo zavrgli. In tudi, če nekaj damo stran, ali bomo to v resnici lahko pozabili?« se sprašuje dramaturginja in soavtorica odrske priredbe. Hiša postaja prostor tišine, praznine in razmisleka o izgubi, medtem ko se v drobcih spomina razkrivajo tudi občutki krivde, neizrečena obžalovanja in vezi med ženskami različnih generacij. Kot zapiše Pentek: »Babičina zgodba postane mamina. Mamina zgodba postane naša.«
Prav zato se je ekipa Ivane pred morjem v ustvarjalnem procesu veliko ukvarjala tudi z izbiro predmetov in njihovim pomenom. V predstavi namreč nastopajo tudi stari predmeti, ki so prišli iz resničnih družinskih okolij. Srečevanje z ljudmi, ki po smrti bližnjih urejajo domove in razmišljajo o usodi njihovih predmetov, je tako dobilo neposreden odmev tudi v nastajanju uprizoritve. Na občutljivo razmerje med uporabnostjo predmetov na odru in njihovo čustveno vrednostjo za družine, ki so jim pripadali, se je na novinarski konferenci odzvala tudi avtorica romana Veronika Simoniti. Delila je anekdoto, da so jo po izidu knjige številni bralci spraševali, kaj storiti s predmeti pokojnih staršev in starih staršev, in ob tem poudarila, da so lahko osebni predmeti izjemno pomembni »nosilci zgodb in simbolov«. Po njenem mnenju je bil prav ta vidik romana zelo dobro prenesen v uprizoritev.
Veronika Simoniti je na novinarski konferenci spregovorila tudi o svojem doživetju prve odrske priredbe romana. Nekatere njene zgodbe so bile doslej že predstavljene po radiu ali v zvočnih knjigah, tokrat pa se je prvič srečala s tako celovitim gledališkim prenosom svojega književnega dela. Zahvalila se je režiserki in dramaturginji, ki sta po njenem roman prenesli »s tako senzibilnostjo, s takim posluhom« in »na nek zelo subtilen način«. Poudarila je, da so v predstavi zaživeli tudi medgeneracijski zamolki, ki so pomemben del romana. Posebej ganjeno je govorila o igralski kreaciji Ive Babić, ki se je po njenem izjemno približala liku, kakor si ga je sama predstavljala med pisanjem. Uprizoritev je opisala kot delo, v katerem je »na novo zaživela neka poezija«, in ustvarjalni ekipi izrazila iskreno hvaležnost. Zamolčane zgodbe, kot je povedala avtorica romana, niso nujno izginule zgodbe. Ostajajo v medsebojnih razdaljah, v tihih vsakdanjih prizorih in v tem, česar bližnji ne znajo povedati drug drugemu. »Nekateri spomini ostanejo samo v tišinah. V molčanju. V razdaljah med nami.« Prav v soočenju s temi tišinami se odpirajo vprašanja pozabe in odpovedovanja spominom, hkrati pa tudi možnosti, da človek s preteklostjo zaživi drugače.
Priznana članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Iva Babić je na novinarski konferenci povedala, da jo besedilo nagovarja tudi osebno, prek vprašanj identitete: od kod prihajamo in kam želimo iti. Srečanje z mlajšima ustvarjalkama ji je omogočilo drugačen pogled na lastno delo in na sodelovanje med generacijami. »To sodelovanje je bilo eno od daril,« je dejala in dodala, da je ponosna, da je lahko bila priča in sodelavka začetka njunih profesionalnih karier. Veseli se njunih nadaljnjih ustvarjalnih poti. Ivana pred morjem je prva monodramska uprizoritev v karieri Ive Babić. Ob tej novi izkušnji je igralka na novinarski konferenci hudomušno pripomnila, da pri petdesetih redko doživiš nekaj, za kar lahko rečeš, da to delaš prvič. Toda na odru se, kot je poudarila, ne počuti samo: predmeti, scenografija in glasba soustvarjajo uprizoritev in z njo »igrajo«. Kot pomembnega soigralca je omenila tudi občinstvo, ki ni pozvano k neposrednemu sodelovanju, a je navzoče pri skupnem nastajanju gledališkega dogodka.
Skupno raziskovanje odrske govorice je po besedah ustvarjalk prineslo tudi razmislek o razmerju med prozo in gledališčem. Ivana Djilas je opozorila, da odrsko prirejanje romanov danes ne pomeni nujno njihove pretvorbe v dialoge in klasične prizore; pripovedovanje lahko prevzemajo prostor, predmet, zvok, igralčevo telo in različni postopki animacije. Ob tej uprizoritvi je posebej poudarila vrnitev k intimnim, družinskim zgodbam.
Veronika Simoniti je pisateljica, književna prevajalka in lektorica. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Kot samostojna književna prevajalka je v slovenščino prevedla dela številnih italijanskih in francosko pišočih avtorjev, med drugim Itala Calvina, Claudia Magrisa, Andree Camillerija in Tzvetana Todorova. Pisateljsko pot je začela s pisanjem radijskih pravljic, pozneje pa se je uveljavila predvsem kot avtorica kratke proze in romanov. Objavila je zbirke kratkih zgodb Zasukane štorije (2005), Hudičev jezik (2011) in Fugato (2019) ter romane Kameno seme (2014), Ivana pred morjem (2019) in Kako umirajo ladje (2026). Za kratke zgodbe je prejela več literarnih nagrad, roman Kameno seme je bil nominiran za kresnika, za roman Ivana pred morjem pa je leta 2020 prejela nagrado kresnik, ki jo za najboljši slovenski roman podeljuje medijska družba Delo. Njen najnovejši roman Kako umirajo ladje se z Ivano pred morjem povezuje v romaneskni diptih. Zaposlena je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Iva Babić je beograjska Ljubljančanka, ki je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na ljubljanski AGRFT v letniku profesorjev Kristijana Mucka in Dušana Mlakarja. Med študijem se je dodatno izobraževala na gledaliških delavnicah pri Edu Covensu, Scottu Fieldingu in Tomiju Janežiču. Kariero je začela kot svobodna umetnica in sodelovala z različnimi slovenskimi gledališči. Članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana je od leta 2008. Nastopa tudi v filmih in na televiziji ter še naprej sodeluje z neodvisnimi ustvarjalci in drugimi gledališči. Poleg igralskega dela se posveča družbeno angažiranim pobudam, zlasti vprašanjem položaja ustvarjalk. Trenutno v Drami igra tudi v uprizoritvah Vojna nima ženskega obraza, Tramvaj Poželenje in Hrup za odrom.
Lucija Trobec je po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala še iz gledališke režije na AGRFT. Med študijem je asistirala pri uprizoritvah v Prešernovem gledališču Kranj, SNG Drama Ljubljana in Lutkovnem gledališču Ljubljana. Po diplomski uprizoritvi Gospa z morja (2025) je v Lutkovnem gledališču Ljubljana režirala Desetnico (2023, v okviru raziskovalnega programa BiTeater) in Učiteljico (2026) ter v Mestnem gledališču ljubljanskem Prima Facie (2026). Ivana pred morjem je njeno magistrsko delo iz gledališke režije in prva režija v SNG Drama Ljubljana.
Luna Pentek je po študiju primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Sodelovala je pri več akademijskih produkcijah, kot asistentka dramaturgije pa tudi pri uprizoritvah v ljubljanski Drami, Slovenskem mladinskem gledališču, SNG Maribor, Mestnem gledališču ljubljanskem in Prešernovem gledališču Kranj. Za dramaturgijo akademijskih uprizoritev O, moja sobitja (2022) in Figurae Veneris Historiae (2024) je prejela študentsko nagrado AGRFT zlatolaska. Z Lucijo Trobec je sodelovala tudi pri uprizoritvah Gospa z morja, Desetnica, Učiteljica in Prima Facie. Ivana pred morjem je njeno magistrsko delo iz dramaturgije.
Premiera
23. oktober ob 20.00
Mala Drama
PRVE PONOVITVE:
24. oktober (ob 20.00)
29. oktober (ob 20.00)
19. november (ob 20.00)
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
