Priredba Goldonijeve Letoviške trilogije v režiji Diega de Bree premierno na Velikem odru Drame
V svetu, kjer je pomembnejše narediti vtis kot slediti lastnim željam, se težko pričakovano letovanje spremeni v tekmovanje za ugled in prestiž, družbenim pričakovanjem pa se podredi tudi ljubezen. Ustvarjalci v željah, zmotah in samoprevarah Goldonijevih meščanov prepoznavajo današnjega človeka, ujetega v nenehno primerjanje in strah pred družbeno izključenostjo.
S premiero komedije Carla Goldonija Letoviška trilogija v režiji Diega de Bree, ki bo v soboto, 17. oktobra 2026., ob 20.00 na Velikem odru, SNG Drama Ljubljana nadaljuje sezono 2026/27. Prve ponovitve bodo na sporedu 19., 21. in 24. oktobra ob 19.30 ter 20. oktobra ob 19.00 – takrat bo predstavi sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve v okviru abonmaja Plus.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
Carlo Goldoni velja za očeta moderne komedije. Z uprizarjanjem vsakdanjega življenja je zavrnil kodificirane vzorce commedie dell’arte ter reformiral italijansko gledališče in komedijo, v katero je uvedel realizem. Letoviško trilogijo sestavljajo igre Odhod v letovišče, Kaj se je zgodilo v letovišču in Vrnitev iz letovišča, vse iz leta 1761. Niz treh komedij, ki jih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, sodi skupaj s Primorskimi zdrahami med zadnja dela, ki jih je Goldoni napisal za beneško gledališče, preden se je preselil v Pariz.
V uprizoritvi igrajo člani in članice igralskega ansambla Drame Branko Šturbej (Filippo), Saša Pavlin Stošić (Giacinta, Filippova hči), Mina Švajger (Brigida, Giacintina spletična, in Sabina), Jure Henigman (Leonardo, Giacintin občudovalec), Eva Jesenovec (Vittoria, Leonardova sestra), Boris Mihalj (Paolo, Leonardov komorni strežaj), Valter Dragan (Fulgenzio, Filippov prijatelj), Saša Tabaković (Ferdinando) ter gosta Jure Šimonka (Guglielmo, Giacintin občudovalec) in Maks Dakskobler (Cecco).
Besedilo so po priredbi Erika Vossa Trilogie der Sommerfrische v prevodu Mojce Kranjc pripravili ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja in scenografa Diega de Bree sestavljajo dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, kostumograf Blagoj Micevski, avtor glasbe Jože Šalej, oblikovalec videa in zvočne podobe Igor Potočnik, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, oblikovalka maske Julija Gongina in asistentka dramaturginje Nika Šoštarič. Glasbo na posnetku izvajajo Jože Šalej, Jelena Ždrale in Jure Pukl, posnel jo je Nino de Gleria.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ali slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Zgodba se začne s pripravami na odhod v priljubljeno letovišče Montemare. Leonardo se kljub finančnim težavam noče odpovedati počitnicam in razkošju, s katerim bi se postavil ob bok svojim sosedom. Njegova sestra Vittoria se pripravlja na družabni nastop in tekmuje z Giacinto, Filippovo hčerjo. Filippo, ki je tudi sam zadolžen, si želi družbe in popušča hčerinim željam. Zaplet se zaostri, ko se povabljenim pridruži Guglielmo, ki v Leonardu vzbudi ljubosumje. Letovanje stopnjuje tekmovalnost, primerjanje in ljubezenske zaplete. Giacinta, zaročena z Leonardom, se zaljubi v Guglielma, vendar svojo ljubezensko željo podredi skrbi za čast in dobro ime. Vrnitev v mesto razkrije finančne posledice razsipnosti in ceno kompromisov. Giacinta se odpove Guglielmu in privoli v zakon z Leonardom; zadolženost pa ju prisili tudi v odhod iz družabnega življenja, ki mu oba pripisujeta tolikšen pomen.
Dramaturginja in urednica gledališkega lista uprizoritve Diana Koloini v članku Življenje za pogled drugih piše, da Goldoni v trilogiji prikaže beneško meščanstvo kot družbo v globoki krizi: »V Trilogiji je z realizmom segel najdlje, pravzaprav do kritičnega realizma. Komedije iz osrednjega dela Goldonijevega opusa prevevata radost in optimizem, ki ju ne zasenči niti občasni moralizem. Trilogija pa je navkljub še vedno živi in navdihujoči komičnosti zaznamovana z eksistencialno izgubljenostjo, proti koncu tudi mračnostjo […].« Kot pojasnjuje v članku, trilogija ob nastanku ni dosegla uspeha in je za dolgo potonila v pozabo. Sredi 20. stoletja jo je z uprizoritvijo, ki so ji sledile številne nove interpretacije, kot vrhunec Goldonijevega opusa uveljavil režiser Giorgio Strehler. Na novinarski konferenci je Koloini poudarila, da postane letovanje za Goldonijeve like predvsem prostor družbene samopromocije: »Pravzaprav je glavni motiv in konflikt te igre v tem, da si malodane vsi prizadevajo, da bi se pokazali kot lepši, bogatejši, spretnejši, kakor so v resnici.« V gledališkem listu to razmerje opredeli z besedami: »Letovišče zato ni prostor za počitek ali užitek, ampak družbeni oder, na katerem potrjujejo svoj status.« Svoje želje oblikujejo glede na to, kaj imajo ali cenijo drugi, razkazovanje razkošja pa jih žene v zadolževanje. Takšno ravnanje zaznamuje tudi njihove medsebojne odnose: v družbeno prilagajanje, konvencije, kompromise in konformizem je vpeta celo ljubezen, ki bi lahko ponudila drugačen smisel. V tej ujetosti ustvarjalci prepoznavajo tudi del današnje družbe. Kot je na novinarski konferenci strnila Koloini: »Pravzaprav so to ljudje, ki so ujeti v to, da želijo narediti vtis na druge.« V gledališkem listu pa je zapisala, da gre za ljudi, ki se »nenehno gibljejo med potrebo po družbeni potrditvi in strahom pred lastno nepomembnostjo. Obsedeni so s tem, kako jih vidijo drugi. Pri tem ne gre za izvirnost ali poudarjanje svoje avtentičnosti, prav nasprotno, prizadevajo si, da bi ustrezali modelu, ki so ga izoblikovale družbene konvencije; predstavi, ki so jo izoblikovali drugi, tisti, ki so uspešnejši od njih (v Goldonijevem času je bila to aristokracija, danes so to vplivnice in vplivneži, ob silovitem širjenju družabnih medijev dosti močnejši, pogosto izrazito toksični). Letovanje zanje še zdaleč ni podeželska idila, temveč se kaže kot prisilni, strogo normiran družbeni mehanizem, v katerem vsak posameznik igra vnaprej določeno vlogo.
Režiser in scenograf Diego de Brea postavlja v središče uprizoritve človeka, ki se v nenehnem boju za družbeno vlogo odtuji samemu sebi. Ohranjanje podobe, s katero bi bil sprejet in potrjen, zahteva ves čas prilagajanje, tekmovalnost in prikrivanje lastnih slabosti. »Pravzaprav je ta tekst bolj tragedija kot komedija,« je povedal na novinarski konferenci. Pri delu ga zanima današnji človek, ki iz tega tekmovanja težko izstopi, saj ga spremlja strah pred zavrnitvijo. Tudi igralski izziv vidi v razkrivanju hib in negotovosti, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju običajno skrivamo: »Lažje je seveda igrati junaka in heroja kot pa malega človeka.«
Razpetost med družbenim položajem in lastnimi čustvi je posebej izrazita pri Giacinti. Saša Pavlin Stošić jo je na novinarski konferenci opisala kot žensko, ki ji čast in dobro ime pomenita več kot življenje. Zaročena je z moškim, ki predstavlja položaj v družbi, nato pa jo presenetita ljubezen in strast do drugega. Teh občutij se ustraši, saj je vzgojena v svetu, ki se ravna po zunanjih, zlaganih merilih. Njena osrednja dilema je zato razpetost med ohranjanjem družbenega ugleda in zvestobo lastnim čustvom. Mina Švajger, ki igra Brigido in Sabino, pri obeh vlogah raziskuje ljubezen z vidika različnih življenjskih izkušenj in družbenih položajev. Pri prvi sledi zgodbi, v kateri prepoznava nekaj pravega in iskrenega, pri drugi pa ljubezni ženske, ki je bila že velikokrat razočarana. Ob tem je opozorila, da Goldonijeve like dojemamo kot zelo oddaljene, čeprav se ukvarjajo s problemi, ki jih poznamo tudi sami; prav v tem prepoznava tragičnost, ki jo ustvarjalci prevajajo v komiko. Saša Tabaković je kot pomemben igralski izziv poudaril vprašanje, kako z navidezno plehkimi replikami razkriti človekovo notranje življenje. Tudi za površnim govorjenjem so čustva, misli in razlogi, zaradi katerih posameznik ravna tako, kot ravna. Drugi izziv vidi v tem, kako kič, ki ga Goldonijevi liki živijo, preoblikovati v gledališko prepričljiv izraz. Svojega Ferdinanda je opisal kot prisklednika, ki išče denar pri drugih in se za udobno življenje ponižuje tudi v ljubezni. Jure Šimonka, ki igra Guglielma, je opozoril na strast kot nasprotje hladnosti in racionalnosti tega sveta. Njegovemu liku prinaša ljubezen nekaj lepega, obenem pa tudi bolečino in pogubo. Pogled na družbo s služabniškega položaja predstavi Maks Dakskobler v vlogi Filippovega sluge Cecca. Čeprav ga vidi kot enega bolj normalnih ljudi v tej skupnosti, tudi njemu pripisuje hibe in pripravljenost, da gospodarju služi v lastno korist. V njegovem prilagajanju prepoznava širšo odgovornost tistih, ki se imajo za normalne, a s svojim molkom podpirajo ravnanje drugih: »Problem je tudi v tem, da smo prevečkrat tiho in ne naredimo tistega, kar bi zares hoteli, temveč podpiramo s tišino to, kar je okoli nas.«
Asistentka dramaturginje Nika Šoštarič, ki je za gledališki list napisala članek Medtem ko svet gori …, je razmislek povezala s sodobno predstavo počitnic kot odmika od sveta. Svet se med našim letovanjem ne ustavi, podobe na družbenih omrežjih pa pokažejo le skrbno izbran del resničnosti. Ko prispemo na želeno destinacijo, se srečamo tudi s tistim, kar ostaja zunaj kadra. Po njenem so se od Goldonijevega časa spremenili mehanizmi in načini ustvarjanja počitniške iluzije, človekova potreba po pretvarjanju in oblikovanju podobe za druge pa ostaja prepoznavna.
Vabilo na predavanje iz cikla Slogi in Drama: dr. Gašper Troha – Sto oči me opazuje
V ponedeljek, 19. oktobra 2026, ob 18.00 v Drama Kavarni.
Slovenski gledališki inštitut in SNG Drama Ljubljana tudi v sezoni 2026/27 nadaljujeta skupni cikel Slogi in Drama, v katerem osvetljujeta uprizoritve z vidika gledališke zgodovine in jih postavljata v širši umetniški in družbeni kontekst.
Letoviška trilogija iz leta 1761 je dolgo ostajala v senci Goldonijevih bolj znanih del: zaradi obsega, nenavadne tridelne zgradbe in prehajanja od komičnega k resnemu je veljala za zahtevno uprizoritveno nalogo. Novo gledališko življenje ji je leta 1954 vdahnil Giorgio Strehler, ki je v milanskem Piccolo Teatru tri komedije uprizoril v enem večeru. Njegova režija je razkrila Goldonija ne le kot mojstra komičnega, temveč tudi kot izredno natančnega opazovalca družbe, razrednih razmerij, odnosov in človeške samoprevare. Strehlerjeva uprizoritev je pomembno zaznamovala poznejše branje Trilogije in spodbudila številne nove režijske interpretacije po Evropi.
Predavanje dr. Gašperja Trohe, direktorja Slovenskega gledališkega inštituta, bo ob izbranih uprizoritvah Giorgia Strehlerja (1954), Maria Uršiča v ljubljanski Drami (1991), Massima Castrija (1995–1997) in Alaina Françona (2012) pokazalo, kako so režiserji v istem Goldonijevem besedilu odkrivali zelo različne poudarke: od komedije družbenega videza in potrošnje do zgodbe o nadzoru, ljubezni in svetu, v katerem – kot pravi Giacinta – »sto oči opazuje«.
Brezplačne vstopnice za predavanje si lahko zagotovite na drama.kupikarto.si ali jih osebno prevzamete pri blagajni Drame, ki deluje v središču mesta v prostorih blagajne SNG Opera in balet Ljubljana na Župančičevi 1 (od ponedeljka do petka od 14.00 do 17.00) in v Drami na Litostrojski 56 (uro pred predstavo ali drugo prireditvijo). Za rezervacije vstopnic in dodatne informacije lahko pišete na blagajna@drama.si.
Premiera
17. oktober ob 20.00
Veliki oder
PRVE PONOVITVE:
19. oktober (ob 19.30)
20. oktober (ob 19.00)
21. oktober (ob 19.30)
24. oktober (ob 19.30)
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
