Sezona 2026/27 v Mali Drami se začenja s prvo slovensko uprizoritvijo ‘Nam se to ne more zgodit’ v režiji Eve Nine Lampič
S premiero prve slovenske uprizoritve Nam se to ne more zgodit, odrske priredbe romana sodobne nemške pisateljice Bettine Wilpert, ki sta jo napisala Lara Fritz in Philipp Matthias Müller, v režiji Eve Nine Lampič se bo v petek, 25. septembra 2026., začela sezona 2026/27 v Mali Drami. Prve ponovitve bodo na sporedu 26. in 28. septembra ob 20.00, 7. oktobra ob 19.00 (tej predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve v okviru abonmaja Mala Drama Plus) ter 9., 10., 13., 14., 15. in 16. oktobra ob 20.00.
Roman Nichts, was uns passiert (2018), v slovenščini leta 2020 objavljen z naslovom Kar se nam ne dogaja, se navezuje na gibanji #samoJApomeniJA in #JazTudi, a se pri obravnavi posledic posilstva izogne moraliziranju. V rašomonsko zapisani pripovedi, umeščeni v urbano študentsko okolje zdajšnje Nemčije, avtorica tenkočutno opozori na kompleksnost vprašanj, ki so na prvi pogled preprosta in zato večinoma tudi sprožajo hitre odgovore in črno-bela stališča.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Tema, ki je žal še zmeraj ali celo čedalje bolj aktualna, je vzbudila zanimanje tudi za prenos v druge umetnostne žanre: leta 2023 je Julia C. Kaiser po romanu posnela TV-film, že leto po izidu pa je nastala tudi prva od številnih gledaliških in radijskih priredb. Dramatizacijo, ki jo uprizarja SNG Drama Ljubljana, sta napisala mlada dramaturga Lara Fritz in Philipp Matthias Müller. Kljub naslonitvi na prozo je njuno delo avtonomen dramski tekst, ki na več ravneh predvideva uporabo gledaliških izraznih sredstev; v odrski jezik ne prenaša zgolj zgodbe, temveč poskuša vanj prevesti tudi formalne prvine romana: linearno pripovedno linijo avtorica namreč nenehno prelamlja, s kratkimi flashbacki po potrebi potuje v času, prepleta različne govorne položaje itn.
Odrsko priredbo romana je prevedla Liza Linde. V prvi slovenski uprizoritvi igrajo članice in člani igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana: Nina Ivanišin, Timon Šturbej, Domen Novak in Maruša Majer. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserke Eve Nine Lampič sestavljajo dramaturginja Mojca Kranjc, lektor Arko, oblikovalec giba Bence Mezei – mednarodno priznani plesalec, koreograf in performer, ki prvič sodeluje z Dramo –, scenografinja Urša Vidic, oblikovalec videa komposter (umetniška dvojica Akaša Bojić in Luka Umek), avtor glasbe Aleš Zorec, kostumografinja Tina Kolenik, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, oblikovalka maske Andrea Schmidt in študijska asistentka scenografinje Lenča Malec. Avtorice in avtorji Epiloga so ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritve.
Zgodba se začne ob koncu semestra, v poznem juniju, v času svetovnega prvenstva v nogometu. Anna (Nina Ivanišin) zaključuje študij prevodoslovja z rusistiko in hispanistiko, Jonas (Timon Šturbej) pa je asistent primerjalne književnosti in piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. Njuno začetno kramljanje postopoma zamenjajo pogovori o književnosti; naključna srečanja prerastejo v dogovorjena, ta pa v nezavezujočo noč v Jonasovi postelji. Ponovno se srečata na rojstnodnevni zabavi skupnega prijatelja Hannesa (Domen Novak). Pozneje se z Jonasom znajdeta v njegovi sobi. Ona pravi, da jo je posilil. On pravi, da sta oba jasno in sporazumno privolila v spolni odnos. Anna dva meseca pozneje na policiji prijavi spolno nasilje. Osrednji dogodek se zgodi zunaj odra. Gledalci ne vidijo, kaj se je zgodilo v Jonasovi sobi. Na voljo imajo Annino pripoved, Jonasovo pripoved, drobce njunih spominov ter opažanja ljudi, ki so ju videli pred dogodkom in po njem. Anna pravi, da je rekla »ne« in se branila; Jonas pravi, da njenega »ne« ni slišal, da je vprašal po kondomu in njen odgovor razumel kot pritrditev. Njuni pripovedi sta v bistvenem delu nezdružljivi. Posledice dogodka se razširijo na prijateljstva, okolje univerze, družbena omrežja in formalne postopke. Ob Anni in Jonasu stojita prijatelja Verena (Maruša Majer) in Hannes, ki predstavljata dva zelo različna odziva na razkritje spolnega nasilja. Verena Anni od začetka verjame, ostane ob njej in ji jasno pove, da za dogodek ni kriva, vendar njena podpora mestoma postane tudi vsiljiva; težko vzdrži Annino ambivalentnost, njen dvom in odpor do vloge žrtve. Hannes se odzove drugače: tudi on dogodka ni videl, zelo dobro pozna oba, ob vsem ve le, da sta njuni pripovedi nezdružljivi; njegov poskus nevtralnosti ima konkretne posledice za odnosa z obema zelo bližnjima prijateljema. Prav odnosi med štirimi dramskimi osebami tako odpirajo prostor vprašanjem verodostojnosti, spomina, soglasja, odgovornosti in družbenega odzivanja, ne da bi gledalcu omogočili neposreden dostop do samega dogodka. Leila Grbović je v gledališkem listu uprizoritve zapisala, da sta romaneskna postopka fragmentacije časovnosti in mnoštva izključujočih se perspektiv v odrski priredbi še stopnjevana; množica glasov iz romana je strnjena predvsem v Vereni in Hannesu.
Dramaturginja uprizoritve in urednica gledališkega lista Mojca Kranjc je na novinarski konferenci povedala, da je ena od odlik odrske priredbe njena izrazita gledališkost: ne gre za avtomatičen prenos literature na oder, saj sta Lara Fritz in Philipp Matthias Müller iz romana dobesedno prevzela zelo malo: »Besedilo sta napisala na novo in pri tem ohranila njegovega duha. Odrska priredba se ne postavi ne na stališče žrtve ne na stališče storilca, temveč vprašanje pušča odprto ter pozornost preusmerja od iskanja krivca k razmisleku in pogovoru o temi.«
Eva Nina Lampič, režiserka, je kot eno ključnih izhodišč ustvarjalnega procesa poudarila vprašanji, kako lahko dva človeka isti dogodek interpretirata tako različno in zakaj se ljudem okoli njiju zdi, da se morajo odločiti za eno ali drugo stran. Kot je opozorila na novinarski konferenci, »je bilo pomembno vztrajati v neprijetnih občutjih in navideznih protislovjih ter jih ne poskušati prehitro razrešiti; z uprizoritvijo ta proces zdaj ekipa uprizoritve odpira občinstvu in javnosti«.
Ekipa uprizoritve se zahvaljuje dr. Lori Briški, dr. Fabianu Löwenbrücku, dr. Mojci M. Plesničar, Diani Ø. Tørsløv Møller, Katji Zabukovec Kerin in dr. Darji Zaviršek za sodelovanje, pomoč in podporo.
O AVTORICI BETTINI WILPERT (iz predstavitve, ki jo je za gledališki list uprizoritve pripravila Leila Grbović)
Bettina Wilpert, rojena leta 1989, je študirala kulturologijo in anglistiko v Potsdamu in Berlinu, nato pa kreativno pisanje na Nemškem literarnem inštitutu v Leipzigu. Njen prvenec, roman Kar se nam ne dogaja (izvirno Nichts, was uns passiert), je izšel leta 2018 in jo kmalu uvrstil med najodmevnejše glasove mlajše generacije nemških avtoric. Prinesel ji je nagrado aspekte, ki jo podeljuje televizijska postaja ZDF za najboljši literarni prvenec, spodbujevalno Lessingovo nagrado Svobodne države Saške in t. i. kranichsteinsko štipendijo za mladinsko literaturo. Leta 2022 je Wilpert prejela tudi rezidenčno štipendijo za Villo Auroro v Los Angelesu. Danes živi kot samostojna avtorica in mati dveh otrok v Leipzigu.
Roman Kar se nam ne dogaja odstre bralstvu kompleksnost travmatične izkušnje posilstva, a razčleni tudi vse, kar se zgodi pred njim in po njem: odnos med žrtvijo in storilcem, dvome, ki se tiho naselijo v prijateljsko zaupanje, spomin in njegove vrzeli, predvsem pa načine, na katere družba poskuša razumeti spolno nasilje. Ni naključje, da je izšel ravno v času gibanja #MeToo (#JazTudi), ko je vprašanje spolnega nasilja doživelo eno svojih najintenzivnejših javnih artikulacij. Prav v tem kontekstu je roman presegel meje literarnega prostora in prodrl v nemški javni diskurz o spolnem nasilju, da bi prevprašal njegove temeljne predpostavke. […] Na slovenski književni trg je prišel leta 2020 pri založbi Beletrina, in sicer kot rezultat zanimivega poskusa kolektivnega prevajanja, ki ga je spodbudil Goethe-Institut Ljubljana. Snov je večkrat doživela tudi odrsko uprizoritev in radijsko priredbo […].
Avtoričin pristop k pisanju odlikuje prav to, da se izkušenj svojih protagonistk ne loteva kot izoliranih, zasebnih dogodkov. To postane še posebej očitno v njenem drugem romanu Herumtreiberinnen (Potepuhinje), v katerem prepleta zgodbe treh mladih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Njihove življenjske poti povezuje hiša na ulici Lerchenstraße v Leipzigu, v kateri se svojstveno prepletajo različni časi in izkušnje/doživetja. Roman tako ne podaja le treh individualnih biografij, temveč sprašuje, kako močno lahko življenje posameznice oblikujeta zgodovinski trenutek in družbena ureditev, v kateri se znajde.
V najnovejšem romanu Die bärtige Frau (Bradata ženska), ki je izšel leta 2025 pri založbi Verbrecher, sledi obrat k telesnosti: avtorica raziskuje, kako družba določa, kaj naj bi s svojim telesom počele ženske. V središču so tako nosečnost, materinstvo in telesne spremembe, ki ju spremljajo. Roman odpira vprašanja o družini, krščanski vzgoji, ospoljenih življenjskih vlogah in odločitvah ter pogosto precej neprijetnem neskladju med predstavami o materinstvu in njegovo živeto realnostjo.
Pisanje se pri Wilpert ne omejuje zgolj na knjižne strani. Avtorica piše članke, eseje in kolumne za medije, kot so Woz, Taz in Zeit Online, ustvarja pa tudi za radio, gledališče in večpredstavitvene medijske vsebine. […]
Od spolnega nasilja in reproduktivne pravičnosti do materinstva, družinske zgodovine in transgeneracijskega spomina se tako v delu Bettine Wilpert vedno znova pojavlja podobno vprašanje: koliko je naše življenje zares naše, če ga ves čas oblikujejo pripovedi, pričakovanja in travme, ki so obstajali že pred nami? Njeni zapisi se pri tem ne ustavljajo pri iskanju enoznačnih odgovorov – zanimajo jo predvsem razpoke med posameznikom in okoljem, med tem, kar mislimo, da vemo, in tem, kako smo to vednost konstruirali, ter med osebnim spominom in kolektivnimi pripovedmi.
IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Benjamin Zajc, Situacija je jasna, a to ni zgodba o tem
»A ne roman Kar se nam ne dogaja ne priredba Lare Fritz in Philippa Matthiasa Müllerja Nam se to ne more zgodit se s tem ne ukvarjata. Pravzaprav sam akt posilstva zgolj ošvrkneta in luč raje usmerita na prej in potem, na tisti potem, zaradi katerega mnogi spolni napadi ostanejo neprijavljeni. Da bi avtorica svoj razmislek lahko izpeljala, si za izhodišče zgodbe izbere toliko bolj kompleksen primer: žrtev in storilec se poznata, sta že bila spolno povezana, prijavljeni zločin pa se zgodi ob prisotnosti večje količine alkohola in posledičnega izpada spomina. Skratka, primer, pri katerem se lahko zelo hitro začnejo kopičiti vprašanja, dvomi in okoliščine, ki naj bi govorile bodisi v prid bodisi proti verodostojnosti žrtve. Morda je v tem smislu bolj kompleksen le še primer posilstva v zakonski zvezi. Wilpert s tem zavestno odstrani vse udobne oporne točke. Jonas ni moški, pred katerim bi Anna morala bežati v temno ulico; ni nasilen, ni agresiven, ni prikazan kot nekdo, ki bi svoje spolne partnerice sistematično obravnaval kot plen. Nasprotno, je izobražen, politično angažiran, načeloma senzibilen moški, ki tudi sam pozna jezik feminizma. Anna pa ni konstruirana kot idealna žrtev: pije, provocira, se spogleduje.«
Leila Grbović, Variacija na temo dogodka
»Wilpert se tega ne loti s poskusom, da bi ponudila novo, neoporečno ,resnico‘ posilstva, temveč tako, da spodmakne tla sami ideji, da bi bilo sleherno spolno nasilje sploh možno stlačiti v eno samo koherentno pripoved. Literarni trivializaciji posilstva in (domnevno) lažnih obtožb se vešče izmika z dvojnim posegom v zasnovo narativa, preko katerega te teme sploh razumemo. Linearna, vzročno-posledična časovnost tako razpade na fragmentirane poskuse rekonstrukcije dogajanja tiste noči, enovitost vsevedne, nadrejene pripovedovalske instance pa se šibi pod težo raznolikih, druga drugo izključujočih perspektiv. Te se v romanu spajajo, a tudi odbijajo in negirajo v figuri anonimne pripovedovalke, ki pa zaradi svoje hkratne vseprisotnosti in zadržanosti deluje manj kot razsodnica in bolj kot moderatorka dogajanja. Izbrani pripovedovalski modus to odmaknjenost še utrjuje: mnenja in pričevanja likov so nam praviloma posredovana v premem govoru. S tem roman vzpostavlja distanco tako do vsebine izrečenega kot do likov, ki to izrekajo. Ta dvojna posredovanost – opazovanje tistih, ki spolno nasilje opazujejo in ga razlagajo po svoje – zavira enoznačno čustveno identifikacijo. Roman nas ne nagovarja, naj verjamemo eni ali drugi različici zgodbe, temveč nas postavi v sam proces, v katerem se resnica o dogodku šele diskurzivno proizvaja.«
Dr. Mojca M. Plesničar, Kar se zgodi med ljudmi
»Osrednji dogodek v igri se zgodi zunaj odra. Gledalci ne vidimo, kaj se je zgodilo v Jonasovi sobi. Ni vsevednega pripovedovalca, ki bi razložil potek dogodka, neodvisne priče, ki bi ga opazovala, niti posnetka, ki bi ga lahko ustavili, prevrteli nazaj in pregledali po posameznih trenutkih. Na voljo imamo Annino pripoved, Jonasovo pripoved, drobce njunih spominov ter opažanja ljudi, ki so ju videli pred dogodkom in po njem.
Anna pravi, da je rekla ,ne‘ in se branila. Jonas pravi, da njenega ,ne‘ ni slišal, da je vprašal po kondomu in razumel njen odgovor kot pritrditev. Njuni pripovedi sta v bistvenem delu nezdružljivi. Gledalci se znajdemo v neprijetnem položaju: želimo vedeti, kaj se je zgodilo, a nimamo dostopa do dogodka samega.«
Dr. Lora Briški, Kar se obravnava v kazenskem postopku – ugotavljanje resnice in meje dokazovanja
»Drama namenoma ne odgovori na vprašanje, kaj se je zgodilo. Tudi kazenski postopek na to vprašanje ne more vedno odgovoriti s popolno gotovostjo. Njegov namen je odločiti o obtožbi po vnaprej določenih procesnih pravilih, na podlagi dokazov, ki so pomembni za presojo konkretne obtožbe. Annino doživljanje policijskega zaslišanja opozarja na nevarnost, da se preverjanje njene izjave lahko spremeni v preverjanje, ali ustreza predstavi o »pravi« ali dovolj verodostojni žrtvi. Prav zato morajo ostati predmet dokazovanja okoliščine konkretnega dejanja, ne pa splošno preučevanje žrtvinega značaja, spolne preteklosti in drugih vidikov zasebnega življenja, ki niso relevantni za presojo konkretne obtožbe.«
Premiera
25. september ob 20.00
PRVE PONOVITVE
26. september (ob 20.00)
28. september (ob 20.00)
7. oktober (ob 19.00)
9. oktober (ob 20.00)
10. oktober (ob 20.00)
13. oktober (ob 20.00)
14. oktober (ob 20.00)
15. oktober (ob 20.00)
16. oktober (ob 20.00)
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
