Prva slovenska uprizoritev drame ‘Iranska konferenca’ Ivana Viripajeva v režiji Nine Rajić Kranjac – Metafora iranske problematike kot projekcijska površina in ogledalo: znanstvena konferenca izriše avtoportret privilegirane družbe, ki v obračunavanju z vsem, česar ne razume in ne sprejema, ter razkrije lastne predsodke, samozadostnost in fašistične vzorce, ki ostajajo v zahodnem svetu globoko zakoreninjeni in pogosto neprepoznani.
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana sezono 2026/27 začenja s prvo slovensko uprizoritvijo drame Iranska konferenca mednarodno priznanega dramatika in režiserja Ivana Viripajeva v režiji Nine Rajić Kranjac. Drama iz leta 2017 se dogaja na znanstveni konferenci v Københavnu, ki naj bi osvetlila zapletenost iranske problematike. Razpravljavci različnih provenienc se od izhodiščne teme zelo hitro oddaljijjo, njihovi nastopi postajajo vse bolj osebni, anekdotični in ezoterični, strokovna razprava pa se spreobrne v obračunavanje z vsem, česar Zahod ne razume in ne sprejema. Premiera bo v soboto, 19. septembra 2026, ob 20.00 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. Prve ponovitve bodo na sporedu 21., 22., 25., 26. in 28. septembra ob 19.30, oktobrske pa 22. in 23. ob 19.30.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
V uprizoritvi igrajo članice in člani igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Gregor Baković, Nina Valič, Nejc Cijan Garlatti, Janez Škof, Saša Pavček in gostja Tamara Avguštin. Dramo Viripajeva je iz ruščine prevedla Tatjana Stanič, ki je tudi lektorica uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserke Nine Rajić Kranjac sestavljajo še dramaturg Rok Andres, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, skladatelj in avtor zvoka Branko Rožman, avtor avdiovizualnega palimpsesta Jaka Smerkolj Simoneti, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel in oblikovalka maske Julija Gongina.
Ivan Viripajev je dramatik in režiser ruskega rodu, ki živi v Varšavi, njegove igre pa uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Domovino je zapustil leta 2014 zaradi nestrinjanja z režimom Vladimirja Putina in se podal v prostovoljni eksil, kasneje pa so ga ruske oblasti obsodile na zaporno kazen, ker naj bi »diskreditiral ruske oborožene sile in širil lažne informacije o vojski«. Viripajev je prepovedal uprizarjanje svojih del v ruskih gledališčih, po več kot desetih letih ustvarjalnega življenja na Poljskem pa je prevzel poljsko državljanstvo in piše v poljščini. Čeprav Viripajev ostaja zavezan dramskemu gledališču, je mogoče njegovo dramsko pisavo povezati z izrazito angažirano avtorsko pozicijo in z evropskim političnim gledališčem. Dramatika Ivana Viripajeva je slovenskemu občinstvu dobro znana, Iranska konferenca pa je njegovo prvo delo na odru SNG Drama Ljubljana.
Znanstvena konferenca v Københavnu, ki jo spremljamo v igri, naj bi osvetlila kompleksnost iranske problematike. Razprava sprva poteka v standardnih okvirih, nato pa se posamezni prispevki vse bolj oddaljujejo od izhodišča, postajajo subjektivni, banalni, anekdotični in ezoterični ter akademski diskurz spreminjajo v absurdno farso. Konferenco vodi profesor za mednarodne odnose Philip Rasmussen, ki ga igra Marko Mandić. Benjamin Krnetić igra petintridesetletnega politologa in kolumnista dnevnika Politiken Magnusa Thomsena; Gregor Baković igra šestdesetletnega profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Københavnu Oliverja Larsena; gostja Tamara Avguštin igra triintridesetletno neodvisno novinarko, specializirano za »krizna žarišča« po svetu, Astrid Petersen; Nina Valič igra štiridesetletno soprogo predsednika vlade Kraljevine Danske, predsednico mednarodne dobrodelne organizacije Vzajemnost in nekdanjo priljubljeno televizijsko voditeljico Emmo Schmidt Poulsen; Nejc Cijan Garlatti igra dvainštiridesetletnega danskega pisatelja in filozofa Gustava Jensena; Janez Škof igra petdesetletnega duhovnika Evangeličanske luteranske cerkve in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Københavnu, očeta Avguština; Saša Pavček igra devetdesetletno Pascual Andersen, svetovno znano dirigentko, ki je do upokojitve vodila Nacionalni orkester Kraljevine Danske. Rasmussen že v uvodnem nagovoru napove, da bodo udeleženci manj govorili o Iranu, več pa »o razlogih, ki so sodobni svet pripeljali do navzkrižja različnih pogledov na univerzum in človekovo mesto v njem«. »Iranski problem« opredeli kot nasprotje med »religioznim tradicionalizmom« in »humanističnim racionalizmom« oziroma kot spopad »med Alahom in Coca-colo«.
Režiserka Nina Rajić Kranjac je v repertoarni predstavitvi uprizoritve zapisala: »V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da so človek in človekove pravice v večini sveta spregledani, prioritetni pa moč in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez velikih besed vzbujati občutek krivde.« Na novinarski konferenci pred premiero je Nina Rajić Kranjac pojasnila, da jo je pri besedilu posebej pritegnilo vprašanje, kako se v javnem diskurzu pod okriljem poklicne in strokovne avtoritete ter domnevne resnice razkrivajo osebna prepričanja, predsodki in »mali zločini« govorcev. Kot je poudarila, fašizem v Iransko konferenco »ni vpisan na prvo žogo« in se ne kaže kot ideološka razprava ali politični pamflet, temveč se razkriva skozi prepričanje akademskih strokovnjakov, ki ga le-ti pri sebi niti ne prepoznajo. Prav ta plast besedila jo je v današnjih okoliščinah posebej intrigirala: nastopajoči svoja stališča utemeljujejo z različnimi strokovnimi, interesnimi in družbenimi argumenti, konflikt med njimi pa vse bolj narašča. Iran pri tem postaja priročen izgovor, prek katerega se govorci izogibajo neposrednemu soočenju s širšimi družbenimi in političnimi problemi. Nina Rajić Kranjac je ob tem opozorila na »slepo pego Zahoda«, ki pri presojanju Vzhoda pogosto ne prepozna lastnih predsodkov in fašističnih vzorcev. Po njenem ti vzorci niso izginili, ampak se danes znova razraščajo, pogosto pod krinko domoljubja in skrbi za izboljšanje življenjskih pogojev. Zato jo je v gledališkem smislu zanimalo, kako monološko strukturo Iranske konference umestiti v okolje, v katerem se tisto, kar ostaja v govorih prikrito, postopoma razkriva. Pri tem je posebej izpostavila izjemen igralski ansambel, ki je omogočil, da so dramske osebe zaživele v vsej svoji kompleksnosti.
Prevajalka in gledališka lektorica Tatjana Stanič je prevedla že štiri igre Viripajeva: Iluzije, Pijane, Neznosno dolge objeme in Iransko konferenco. Na novinarski konferenci je izpostavila za avtorja značilen motiv politično napete situacije Vzhod proti Zahodu oziroma »’mi’ proti ‘njim’«. V delih Viripajeva se motivni sklopi ponavljajo, slog in jezik pa močno spreminjata. V Iranski konferenci avtor pomensko prelamljanje in izpraznjenost visoko strokovnegaakademskega diskurza med potekom diskusije vedno bolj nadomešča s poetičnostjo, dokler na koncu igre ne preostane čista poezija kot edini jezik resnice. Z večplastno jezikovno podobo igre je Viripajev dodatno podčrtal dejstvo, da nihče od sodelujočih na konferenci ni sposoben ubraniti svojega na prvi pogled nezmotljivega akademskega stališča.
Dramaturg uprizoritve Rok Andres je v članku z naslovom Poezija kot metafora ali manipulacija?, objavljenem v gledališkem listu, Iransko konferenco opisal kot navzven monolitno, v svoji pomenski zgradbi pa izrazito raznorodno dramsko besedilo. Njegove temeljne značilnosti je strnil v tri točke: »konferenca o Drugem je vedno avtoportret; področje zahodnega intelektualizma je razpršeno in neusklajeno; Drugi spregovori zadnji«. Panelisti nastopajo s položaja strokovne avtoritete in javno izrekajo nekaj, kar naj bi bila znanstvena dognanja, skozi svoje nastope pa razkrivajo predvsem lastne izgube, pojmovanje boga in pravičnosti, izkušnje, strahove, podzavest in predstavo o samih sebi. Iran je v tej strukturi »zgolj prazna projekcijska površina, na katero se prikazuje anatomija zahodne intelektualne kulture,«, kot je zapisal Andres.
Odrski prostor je namenjen soočenju stališč, gledalci nastopijo kot priče dogodka, hkrati pa so izzvani k sodelovanju oziroma izražanju mnenj. Gradivo sprva učinkuje kot niz znanstvenih spoznanj ali splošnih dejstev, z drobljenjem fokusov in misli ter absurdnimi permutacijami tem pa postopoma prehaja iz pogojno dokumentarnega v parodično. Andres je angažirano držo dramske pisave, ustvarjalnosti in življenja Viripajeva opredelil kot družbenopolitično, obenem pa poetično, metafizično in duhovno.
Ob tem pa je v gledališkem listu navedel tudi avtorjev poznejši, izrazito samokritični pogled na lastno dramo, ko je ob ponovnem branju Iranske konference poudaril, da so bile okoliščine leta 2017, ko jo je napisal, drugačne. Dejal je, da bi moral igro napisati na novo ali njeno uprizarjanje prepovedati. Andres je to izjavo povezal s spremenjenimi okoliščinami, v katerih drama danes vstopa pred občinstvo, in z Viripajevovo samokritičnostjo, ob tem pa tudi sam (tako kot Tatjana Stanič) izpostavil poetičnost igre in moč poezije. Odprtost metafore omogoča različna branja, vendar lahko posamezne trditve zaradi nedoločenega ključa razumevanja zazvenijo drugače, kot so bile mišljene ali izrečene. Metafora lahko zato postane tudi polje manipulacije v političnem in družbenem diskurzu. Viripajev z metaforičnim pisanjem ohranja poetično, skoraj idealistično razumevanje sveta – kar Andres opiše kot »preblisk optimizma«.
IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Za to številko Gledališkega lista – osrednjo publikacijo SNG Drama Ljubljana, ki v tej sezoni vstopa že v 106. leto izhajanja, so pisali še dr. Katja Zakrajšek, dr. Dragan Potočnik in Jaka Smerkolj Simoneti (ob dr. Roku Andresu, dramaturgu uprizoritve in uredniku publikacije, za katero je prispeval tudi poglobljeno dramaturško razčlembo Iranske konference).
Dr. Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka, ki se osredotoča na postkolonialne in dekolonialne pisave in njihove kontekste. V članku z naslovom Ali lahko Širin Širazi govori?, objavljenem v gledališkem listu, je izpostavila, da Viripajevova znotrajdramska »konferenca o iranskem problemu« postavlja evropske razpravljavce v položaj tistih, ki s pozicije vednosti govorijo o iranskih Drugih. Sam »iranski problem« pri tem nikoli ni natančno opredeljen. Udeleženci govorijo o Iranu in njegovem prebivalstvu, medtem ko se njihovi govori vedno znova vračajo k njim samim. Zakrajšek je v tej govorici prepoznala evropske konstrukcije Drugega. Zahod z določanjem, kdo oziroma kaj naj Drugi sploh bo, sočasno oblikuje lastno samopodobo. Konferenca se naposled vrti v krogu in se vrača k besedičenju Evropejcev o sebi in o lastni civiliziranosti, ne da bi o Iranu kot svojem domnevnem predmetu prišla do konkretnega spoznanja.
Dr. Dragan Potočnik je zgodovinar, univerzitetni profesor, pisatelj in popotnik. Je eden vidnejših slovenskih poznavalcev zgodovine in kultur Bližnjega vzhoda, islamske civilizacije in Irana; avtor knjige Zgodovina Irana, ki je izšla tudi v angleškem prevodu. Njegovo raziskovalno delo je posvečeno predvsem zgodovini Irana, islamske civilizacije, odnosom med Zahodom in islamskim svetom ter vprašanjem medkulturnega dialoga. V gledališkem listu je Potočnik v članku z naslovom Iran kot ogledalo zapisal, da Iran v Viripajevovem besedilu postane ogledalo. Potočnik je v nadaljevanju opozoril tudi na razmerje med univerzalizmom in evropocentrizmom ter na zgodovinski spomin, brez katerega odnosa med Iranom in Zahodom ni mogoče razumeti.
Jaka Smerkolj Simoneti – gledališki režiser, dramatik in dramaturg, samozaposlen v kulturi in član avtorske ekipe uprizoritve, je v gledališkem listu v članku z naslovom Določena skrivnost predstavil dragocen pogled na Konferenco iz položaja mladega opazovalca v zadnji vrsti. V ospredje je postavil njeno samonanašalnost, hierarhije, poklicne interese, dolgčas in igro navidezno odprtega dialoga. Ljudje na odru imajo mikrofone, pozornost in možnost javnega izrekanja; v njihovem govoru pa se pod strokovnimi položaji razkrivajo tudi osebne frustracije, protislovja in zavest o privilegijih.
Smerkolj Simoneti je konferenco spremljal skozi izrazito subjektivno, ironično perspektivo. Njegov opazovalec med poslušanjem preskakuje med svobodo, izbiro, bogom, zahodnim intelektualizmom, občutkom krivde in govorom o nenehnem jemanju. Ob tem se poraja tudi možnost humorja kot drobnega odmika od moraliziranja in intelektualne samozaverovanosti.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
