Premiera prve slovenske uprizoritve KOMARJI Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko na Velikem odru Drame 18.04.2026. ob 20.00 ; Sodobna drama se dotika temeljnih človeških vprašanj, kot so ljubezen, medgeneracijski odnosi in odgovornost do bližnjih.
Program sezone 2025/26 na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana bo slavnostno zaokrožila prva slovenska uprizoritev napete in duhovite drame Lucy Kirkwood Komarji v režiji Maše Pelko. Britanska avtorica, ki velja za eno vodilnih imen sodobne svetovne dramatike, prikaže v igri Komarji intrigantno bojišče med skrajnimi protipoli človeških usod in resnic – svet (o svojem prav) prepričanih posameznikov, ki ne zmorejo prisluhniti. V prvi slovenski uprizoritvi igrajo Saša Tabaković, Nika Rozman, Maruša Majer, Zvezdana Mlakar, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar. Premieri v soboto, 18. aprila, bodo sledile prve ponovitve 20. in 21. aprila 2026. ob 19.30 ter 4., 5., 9., 11. in 18. maja 2026. ob 19.30.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
Lucy Kirkwood (1983) je ena najuglednejših in največkrat nagrajenih britanskih dramatičark svoje generacije. V svojih dramah se loteva številnih perečih političnih in intimnih vprašanj sodobne družbe. Komarji (2017) niso igra o znanosti kot taki, temveč drama o trkih med bližnjimi, med svetovnimi nazori, strahovi, izgubami in nezmožnostjo, da bi druga drugo in drug drugega zares dosegli.
Dogajanje igre je postavljeno v leto 2008, ko je svet z napetostjo spremljal prvi zagon Velikega hadronskega trkalnika v CERN-u. Lucy Kirkwood v ta zgodovinski trenutek umesti intimni svet družine, v katerem se znanstveni preboj, družbena negotovost in osebne stiske neločljivo prepletajo. V središču sta sestri Alice (Nika Rozman k. g.), vrhunska eksperimentalna fizičarka, vpeta v delo laboratorija ATLAS in tik pred morebitnim odkritjem Higgsovega bozona, in Jenny (Maruša Majer), nosečnica, ki dela v telemarketingu, finančno negotova in vse bolj ujeta v strahove pred cepljenjem, kemičnimi vplivi in katastrofičnimi predstavami o posledicah delovanja trkalnika. Med njima je njuna mati Karen (Zvezdana Mlakar), nekdanja znanstvenica, ki je bila v preteklosti zaradi spolne diskriminacije spregledana pri svojih pomembnih profesionalnih dosežkih, zdaj pa se spopada s staranjem, izgubljanjem osebnega dostojanstva in vse večjo odvisnostjo od hčera. Alicein sin Luke (Jure Šimonka k. g.) se v občutljivem obdobju odraščanja sooča s sramom, zmedenostjo in nestabilnostjo sveta odraslih. Lukova vrstnica Natalie (Mina Švajger) išče potrditev v svetu, v katerem se radovednost in občudovanje hitro prepleteta z nelagodjem in napetostjo. Henri (Rok Vihar) je Alicein partner in entomolog, ki z distanco opazovalca in etično občutljivostjo osvetli tudi pomen naslova drame. Skrivnostni Bozon (Saša Tabaković) pa nastopa kot izmuzljiva pripovedna instanca, ki nenehno premešča perspektivo dogajanja.
Avtorsko ekipo uprizoritve, ki je nastala po prevodu Tine Mahkota in pod vodstvom režiserke Maše Pelko, sestavljajo dramaturg (in urednik gledališkega lista) Rok Andres, lektor Arko, scenograf in avtor videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, skladatelja Val Fürst in Pavel Panon Raščan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, asistentka režiserke Luna Pentek, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijska asistentka dramaturga Nastja Uršula Virk.
Z novinarske konference
Ravnateljica SNG Drama Ljubljana mag. Ivana Djilas je na novinarski konferenci povedala, da so Komarji v osnovi družinska drama – arhetipska zgodba o materi in njenih hčerah –, ki pa jo Lucy Kirkwood postavi v izrazito sodoben okvir. V središču uprizoritve je tako družinska saga žensk, ki prevzemajo odgovornost, skrbijo druga za drugo in zasedajo pozicije moči, ki jih v takšnih zgodbah pogosto povezujemo z moškimi. Ob tem je Djilas opozorila na naslednjo zanimivost: avtorica je dramske osebe zasnovala kot intelektualke in intelektualce, družinske dinamike pa umestila v čas prizadevanj za znanstveno potrditev Higgsovega bozona, enega najpomembnejših odkritij sodobne fizike. Po Djilasinem mnenju prav ta kontekst nakazuje bistvo drame: ne glede na intelektualni okvir ostaja zgodba zasidrana v temeljnih človeških vprašanjih, kot so ljubezen, medgeneracijski odnosi in skrbnost, odgovornost do bližnjih.
Režiserka Maša Pelko je na novinarski konferenci opozorila, da igra Komarji, čeprav je bila napisana leta 2017 in je dogajalno postavljena v leto 2008, danes deluje presenetljivo sodobno in aktualno, saj v njej odzvanja predkatastrofični občutek današnjosti. Režijski koncept uprizoritve izhaja iz vprašanja, kako na odru ujeti skupino ljudi v trenutku, ko se hkrati lomita družbeni svet okoli njih in prostor njihovega intimnega doživljanja. Ustvarjalna ekipa si je tako prizadevala prikazati skupino ljudi, ki hkrati doživljajo družbeno in intimno katastrofo – izgubo otroka, partnerja, dostojanstva ali vere v prihodnost. Ob tem je poudarila tudi povezavo z znanostjo, s fiziko: trki delcev v predstavi niso zgolj znanstveni motiv, temveč postanejo metafora medčloveških odnosov, iz katerih nastajajo novi premiki, posledice in tudi katastrofe. Igro Komarji Pelko tako opiše kot dramo, ki hkrati govori o žalovanju in veliki ljubezni – o ljudeh, ki si želijo bližine, zavetja in skupnosti, kar je danes vse težje doseči.
Lucy Kirkwood je prevajalka drame Tina Mahkota opisala kot izjemno lucidno avtorico: »Zelo natančno zaznava in čuti, kaj se dogaja v družbi, in to prelije v dialoge na izredno spreten, nevsiljiv in avtentičen način.« V igri Komarji se prepletata dve plasti jezika: »Ena je avtentična, govorjena plast – to, kar bomo slišali na odru –, druga pa je vsebinska plast fizike, skoraj metafizike. Posebnost besedila je tudi v liku Bozona, ki je po svoje skrivnosten in nenavaden.« V procesu prevajanja je razmišljala tudi o tem, kako mladima osebama položiti besede v usta, ne da bi to delovalo prisiljeno ali lovilo zgolj trenutni sleng, in to je dosegla z govorico, ki je pogovorna, a ne modna na silo. Tina Mahkota je prevedla v slovenščino tudi Kirkwoodini igri Otroci in Nebesje, ki sta bili odmevno uprizorjeni na odrih Drame v sezonah 2022/23 in 2023/24.
Dramaturg dr. Rok Andres je na novinarski konferenci spomnil na metaforičnost (naslova) drame Komarji, saj avtorica s pomočjo fizikalnih podob premišlja medosebne, družbene in družinske odnose: »Pospeševalnik delcev lahko beremo kot metaforo sveta ali življenja, delce pa kot posameznike, ki v določenih točkah trčijo drug v drugega in pri tem sprožajo reakcije, posledice in energijo.« Ob tem je Andres povedal, da je ekipa v ustvarjalnem procesu želela to metaforično raven tudi konkretizirati. Zato so ustvarjalke in ustvarjalci sodelovali z Odsekom za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev (F-9) Instituta »Jožef Stefan« in vključili v predstavo tudi videogradivo, nastalo v sodelovanju z znanstvenico in znanstveniki. Na posnetkih v uprizoritvi nastopijo prof. dr. Marko Mikuž, prof. dr. Borut Paul Kerševan, Lenart Jerala, dr. Tadej Novak in dr. Judita Mamužić.
Kot je še poudaril Andres, je bil za ustvarjalni proces pomemben tudi pogovor z astrofizičarko dr. Andrejo Gomboc (objavljen je v gledališkem listu), saj je uprizoritev prav s takšnimi srečanji iskala ravnotežje med konkretnostjo in metaforičnostjo, med realnim in metafizičnim ter med znanostjo in gledališčem. Esej dr. Saša Dolenca pa ponuja izjemno zanimiv in luciden vpogled v znanstveno ozadje zgodbe Komarjev.
Iz gledališkega lista
Gledališki list uprizoritve tudi tokrat prinaša več izvirnih prispevkov, ki razširjajo pogled na dramo in njeno prvo uprizarjanje v slovenskem gledališkem prostoru.
Dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof, raziskovalec in publicist, ki se posveča zgodovini, filozofiji in komuniciranju znanosti, v eseju Zakaj resnica ne zadostuje razmišlja o mehanizmih, s katerimi teorije zarote zmagujejo nad znanostjo: pokaže, kako »laž« postane bolj privlačna, ker ponuja enostavno razlago, in kako občutek razumevanja pogosto izostane, ko se soočimo s kompleksnimi, znanstveno utemeljenimi razlagami. Ob tem opozori, da sramotenje nasprotnikov znanosti in moraliziranje samo utrjujeta njihov položaj; »resnica« mora po njegovem priti do ljudi na drugačen način.
Doktorica fizike, profesorica za astronomijo, raziskovalka in kolumnistka dr. Andreja Gomboc v pogovoru za gledališki list opozarja, da teorije zarote in politizirano zanikanje znanstvenih dosežkov nevarno spodkopavajo demokracijo, saj v takem okolju volivke in volivci ter izvoljeni predstavnice in predstavniki vse težje sprejemajo dobro informirane odločitve. Kolegice znanstvenice in kolege znanstvenike pa povabi, da svoje teorije približajo ljudem z razumljivimi pojasnili in konkretnimi primeri ter združijo znanje z empatijo, saj so v boju proti dezinformacijam ključni dialog, izobraževanje in zaupanje.
V eseju O koncih sveta dramaturginja Luna Pentek, ki pri uprizoritvi sodeluje kot asistentka režiserke, prepleta kozmološke slike s človeškimi zgodbami in v astrofizikalnih metaforah razmišlja o različnih različicah konca sveta, o nizanju dogodkov v času in o tem, kako se majhni koščki velikih trkov zajedajo v nas, ki smo mi le drobni atomi v večji celoti.
V članku Kvantna superpozicija biti Nastja Uršula Virk (pri uprizoritvi študijska asistentka dramaturga) izhaja iz Schrödingerjevega miselnega poskusa in iz filozofskega pojma singularne pluralne biti, kot ga razume Jean-Luc Nancy. Pojem kvantne superpozicije – pri kateri je delec hkrati v nasprotujočih si stanjih – uporabi kot prispodobo za čustveno in psihološko razplastene osebe: like v Komarjih opiše kot obenem racionalne in iracionalne, privlačne in odbojne, ljubeče in uničujoče. Njihovi medsebojni odnosi so v nenehnem stanju superpozicije: bližina hkrati poudarja razdaljo, vezi so hkrati odrešujoče in zadušljive, posamezne zgodbe pa se dotikajo širših sistemskih kontekstov.
O avtorici Lucy Kirkwood
Lucy Kirkwood (1983) je ena najuglednejših in največkrat nagrajenih britanskih dramatičark svoje generacije. V svojih dramah se loteva številnih perečih političnih in intimnih vprašanj sodobne družbe. Študirala je angleško literaturo na Univerzi v Edinburgu, kjer je pisala za univerzitetno gledališče in nastopala v improvizacijski skupini Improverts. Za svoje ustvarjanje je med drugim prejela ugledno nagrado olivier za najboljšo novo igro (Chimerica), bila nominirana za nagrado tony in nagrado združenja Outer Critics Circle (Otroci), leta 2018 pa je postala članica Kraljeve družbe za literaturo. Kirkwoodine drame temeljijo na poglobljeni raziskavi in razumevanju tematike, ki pa je avtorica ne predstavlja enoznačno, temveč v odlično izpisanih dialogih odpira vprašanja in izziva k razmisleku. Tematike v njenih igrah ne delujejo tezno, saj jih obravnava skozi pogled psihološko izredno prepričljivih dramskih karakterjev. Izjemna je v obravnavi medosebnih odnosov. Lucy Kirkwood ima veliko izkušenj tudi s pisanjem za televizijo in film: bila je na primer scenaristka odmevnih televizijskih serij Skins, The Smoke, Chimerica in Adult Material ter sodelovala v ekipi serije Nasledstvo.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
