‘Kralj Lear’, ena najkompleksnejših dram Williama Shakespeara, se v režiji Jerneja Lorencija vrača na Veliki oder Drame po skoraj dveh desetletjih – Igra o nasilju in radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči.
Sezono 2025/26 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana nadaljujemo z uprizoritvijo tragedije ‘Kralj Lear’ Williama Shakespeara v režiji Jerneja Lorencija. Premiera bo v soboto, 8. novembra 2025., ob 18.00 na Velikem odru Drame. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Tamara Avguštin (gostja), Mina Švajger, Ivana Percan Kodarin (gostja), Gorazd Logar, Marko Mandić, Timon Šturbej, Domen Novak, Jure Henigman in Peter Podgoršek (gost). Prve ponovitve bodo na sporedu 10., 11., 14., 15., 17. in 18. 11.2025. ob 18.00.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
Shakespearovega ‘Kralja Leara’ pogosto označujejo za družinsko in politično dramo. Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla družba na prehodu iz 16. v 17. stoletje. Današnje branje ‘Kralja Leara’ znova izrisuje podobo sodobne družbene realnosti, ki je spet na robu velikih političnih sprememb in delitev: to je drama o očetih in vodjih, ki jih je težko ljubiti, čeprav zahtevajo brezpogojno in neskončno ljubezen, in je drama o družbi, o naših otrocih, ki jim ne ostaja veliko izbire, razen radikalnega nasilja, ki nujno pelje v samouničenje.
Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja in dramaturga Jerneja Lorencija sestavljajo asistent režiserja in oblikovalec zvoka Žiga Hren, lektorica Tatjana Stanič, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe Andraž Polič, koreograf in umetniški svetovalec Gregor Luštek, oblikovalca svetlobe Jernej Lorenci in Branko Hojnik, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, študijska asistentka režiserja Neža Dvorščak in študijska asistentka dramaturga Manca Tea Devetak.
Shakespeare je napisal ‘Kralja Leara’ v letih 1604 in 1605, na vrhuncu svoje priljubljenosti, približno takrat kot večino velikih tragedij. Zgodba je bila med drugim znana kot tema priljubljene drame anonimnega avtorja Resnična kronika zgodovine kralja Leara in njegovih treh hčera, ki jo je Shakespeare nedvomno poznal. Motivacijo za pisanje je verjetno našel prav v aktualnih političnih razmerah: kralj Jakob je namreč zagovarjal združitev Škotske in Anglije ter v svojem parlamentu spet navajal zgled stare Britanije, ki jo je nesloga pripeljala do propada. Leta 1603 je Londonu vladala kuga, ki je zaprla vsa gledališča in onemogočila mnogo javnih dogodkov. In prav kot ob nedavni epidemiji so se dvignili glasovi, ki so napovedovali propad narave in civilizacije in seveda kriče najavljali konec sveta … Čeprav je bila drama aktualna, ni doživela uspeha tragedij Hamlet in Othello, saj je bila (verjetno) preveč radikalna v svojem psihološkem naturalizmu, okrutnosti, prikazovanju nasilja in odsotnosti katarzičnega konca. Kralja Leara so zato večkrat revidirali, predelali in prirejali, danes pa ga štejejo za eno najkompleksnejših Shakespearovih dram.
Strukturno je dogajanje zgrajeno okrog dveh očetov, Leara in grofa Gloucestra, ter njunih otrok in dedičev. Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio (ki mu ni dovolj laskala), odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi zaradi njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. Kralj Lear, tako izrabljen, razočaran in izdan, odide s svojim Norcem in zvestim vitezom Kentom v srce viharja, na rob norosti, onkraj smrti. Hkrati pa Edmund, nezakonski sin grofa Gloucestra, načrtuje zaroto, s katero bi se znebil tako očeta kot njegovega zakonitega naslednika, svojega polbrata Edgarja. Shakespeare spusti svoje like v svet brez upanja, brez obzorja prihodnosti, v svet nepretrganega trenja, strahu in paranoje, v svet po mrku, s sivim, viharnim nebom brez sonca, in ustvari družbo, ki pleše okrog lastne smrti in poje zborovsko pesem propada, ki jo razume in prevaja samo Norec.
Odlomki iz gledališkega lista
Gledališki list uprizoritve Kralj Lear (urednica Diana Koloini), ki bo izšel ob premieri na Velikem odru, s članki treh eminentnih avtorjev ponuja mozaik sodobnih branj te slavne drame: politično, filozofsko in duševno izkušnjo razpada, ki nas opominja, da konec sveta ni zgolj dogodek, temveč stanje duha.
Mednarodno uveljavljeni hrvaški pisatelj in dramaturg Dino Pešut v članku, ki nosi naslov Kralj Lear – kraljeve pesmi, povezuje Shakespearovo tragedijo z občutjem časa, ko »živeti v času velikih sprememb pomeni hoditi po ulicah mesta, ki ga zelo dobro poznaš, in pomisliti: tu je nekoč bilo nekaj, zdaj pa ni ničesar«. ‘Kralj Lear’ je napisan v vakuumu med umirajočo preteklostjo in negotovo prihodnostjo, med razumom in norostjo, med redom in nasiljem. Pešut poudari, da je »izvirni greh kralja Leara prehod v iracionalno, iz reda v nevihto čustev«, s čimer se razkrije hybris kot temeljna sila razpada sveta. Ta tragedija je hkrati tudi ogledalo sodobnosti – »drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu nekontrolirane tranzicije moči«. V njej odmevajo današnje napetosti, ko »stari svet noče umreti, novi pa se še ni rodil«. Režiser Jernej Lorenci, kot zapiše Pešut, Kralja Leara bere kot pot telesa skozi trpljenje in ekstazo, kot iskanje meje med blaženostjo in norostjo.
Filozof in avtor več filozofskih razprav in knjig dr. Jure Simoniti v svojem članku z naslovom O nekom, ki je hotel biti kralj brez kraljestva premisli dramo iz drugega zornega kota: Lear ni le simbol oblasti in propada, temveč človek, ki je »pred puškino cev postavil besedo sámo«. Njegova zabloda je v veri, da lahko beseda nadomesti dejanje, da lahko »ostane kralj po imenu, medtem ko odloži vse dolžnosti«. Simoniti izriše paradoks jezika, v katerem »besede ne smeš iztrgati iz objema ostalih besed in stati pred njo iz oči v oči«. Ko Lear izgubi kraljestvo, izgubi tudi smisel besede in se šele skozi norost očisti do gole človečnosti.
Priznani psihiater in psihoterapevt dr. Borut Škodlar v članku, naslovljenem Samoljubje, naglica in obličja norosti prepozna v Learovi poti psihološko resnico, ki presega čas. Samoljubje in naglica, piše, sta »vrtinec, ki je neverjetno sodoben«, saj nas obdaja svet, »poln hitre jeze in hitrih odločitev«. Learov propad razkrije tri obraze norosti: obrambno, modro in obupano – vse tiste, ki živijo tudi v nas. Shakespeare, dodaja Škodlar, nas s svojo psihološko ostrino »pomirja, ker nas vrača k sebi«, v tišino, kjer lahko prepoznamo »klice lastne norosti«.
Pogledi v gledališko zgodovino:
CIKEL PREDAVANJ SLOGI IN DRAMA
Ana Perne: KRONIKA UPRIZARJANJA NEKEGA KRALJA: LEAROVE PREOBRAZBE
V četrtek, 6. novembra 2025, ob 17.30 v Drama Kavarni, SNG Drama Ljubljana
Stane Sever v: William Shakespeare, Kralj Lear, r. Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič; vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Shakespeare je zlasti po Župančičevi zaslugi tista sila, ki nas je najbolj iztrgala iz majhnih pokrajinskih pogledov in nam pokazala večje naloge narodnega gledališča,« je zapisal France Koblar v uvodu h kritiki prve slovenske postavitve Shakespearovega ‘Kralja Leara’. Žaloigra v petih dejanjih je uprizoritev dočakala šele leta 1936, čeprav jo je Anton Funtek poslovenil že več kot tri desetletja prej. Tragedije, ki velja za eno najzahtevnejših bardovih del, se je kot prvi v ljubljanski Drami lotil režiser Ciril Debevec. Po premieri je Ludvik Mrzel ocenil, da je Ivan Levar v naslovni vlogi »z vsem, kar je danega igralcu, od faze do faze oblikoval tragiko bednega kralja v eno najsilnejših stvaritev, kar smo jih doživeli pri nas,« in da »se je ‘Kralj Lear’ po zaslugi Levarjeve igre in Debevčeve režije uvrstil med dejanja, ki predstavljajo mejnike v rasti igralske tvornosti našega ansambla in njegovih vrhov«. Levar je Leara na istem odru znova upodobil leta 1949, ko je Shakespearovo tragedijo režiral Branko Gavella, medtem ko je v tretji slovenski postavitvi igre – prav tako v ljubljanski Drami – naslovno vlogo oblikoval Stane Sever. Ta znamenita uprizoritev v režiji Mileta Koruna iz leta 1964 je ob nastanku dvignila precej prahu, pozneje pa je obveljala za enega prelomnih trenutkov v zgodovini slovenskega gledališča.
Po poldrugem desetletju so se ‘Kralja Leara’ lotili tudi mariborski gledališčniki – leta 1979 je igro v tamkajšnji Drami režiral Branko Gombač –, medtem ko ga je ljubljanska Drama na repertoar znova uvrstila v sezoni 1992/93, tokrat v okviru ambiciozne koprodukcije s Cankarjevim domom in v sodelovanju z Mestnim gledališčem ljubljanskim. Obsežen gledališki projekt, ki je časopisne strani polnil že mesece pred premiero, je nastal na pobudo nosilca naslovne vloge Radka Poliča in v režiji Dušana Jovanovića. Od prve slovenske uprizoritve se je petdejanka na naše odre tako vračala v razmikih dobrega desetletja – vse do preloma tisočletja, ko se je Kralj Lear začel pogosteje pojavljati na gledaliških repertoarjih.
S čim je ta Shakespearov kralj nagovoril ustvarjalce sodobnejšega časa in kakšne preobrazbe je doživel v slovenskih odrskih uresničitvah? Na takšna in podobna vprašanja bo skušal odgovoriti zgodovinski prelet gledaliških srečevanj z igro o razkroju sveta, ki ga pripravlja teatrologinja in kustosinja Ana Perne.
Brezplačne vstopnice si lahko zagotovite na drama.kupikarto.si ali osebno prevzamete pri blagajni Drame, ki deluje v središču mesta v prostorih blagajne SNG Opera in balet Ljubljana na Župančičevi 1 (od ponedeljka do petka od 14.00 do 17.00) in v Drami na Litostrojski 56 (uro pred predstavo ali drugo prireditvijo).
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
