Nova sezona na odru Male Drame se 10. oktobra 2025. začenja s krstnima uprizoritvama ‘Prva beseda je mama’ Tjaše Mislej in ‘Vranica’ Pie Vatovec Dirnbek – Dramski besedili prek kompleksnih zgodb, komentarjev in zanimivih situacij obravnavata vprašanja materinstva.
Tjaša Mislej (1985) in Pia Vatovec Dirnbek (1993) sta dramatičarki mlajše generacije, ki v besedilih Prva beseda je mama in Vranica (nagrajenih na anonimnem javnem natečaju Drame za izvirno dramsko besedilo, izvedenem v sezoni 2022/23) odpirata vprašanja materinstva, položaja ženske v sodobni družbi in družinskih odnosov poudarjeno z ženske perspektive. Z različnima dramskima pisavama posegata v isto tematsko polje: razkrivata številne pasti še vedno delujočih, ponotranjenih patriarhalnih prepričanj o materinstvu in pričata o nedokončanih bojih žensk, pomembnih za celotno družbo. Premiera bo v petek, 10. oktobra 2025., ob 20.00.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
V krstni uprizoritvi Prva beseda je mama igrajo Kaja Petrovič (gostja), Tina Vrbnjak, Benjamin Krnetić, Klemen Janežič, Iva Babić, Saša Pavlin Stošić, Robert Prebil (gost), Silva Čušin in Eva Jesenovec. V krstni uprizoritvi Vranica igrata Eva Jesenovec in Benjamin Krnetić. Dramaturginja je Eva Kraševec, lektor Arko, scenografinja Vasilija Fišer, kostumografinja Marina Sremac, skladatelja Mateja Starič in Sebastien Bal, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentka režiserke Ana Duša, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in asistentka kostumografinje Slavica Janošević.
Prve ponovitve bodo na sporedu 11., 18., 27. in 30. oktobra ob 20.00 v Mali Drami.
Igri vsaka na svoj izvirni način pronicljivo zarežeta v jedro problematike prepoznavnih vlog, ki jih danes lahko zaseda ženska. »Ob dolgi zgodovini avtorjev, ki so pisali o ženskah in jim običajno dodelili eno od patriarhalno sprejemljivih vlog, je pojav novih besedil, v katerih spremljamo dileme sodobne ženske, ki se še vedno bori z omejitvami okolja in sodbami njenih dejanj, če odstopajo od družbenih norm, pomemben korak tako za dramatiko kot tudi za družbo,« je v gledališkem listu zapisala dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec.
Tjaša Mislej v Prva beseda je mama vzpostavi več protagonistk in jih v svojem dramskem tkivu premišljeno sooči s ključnimi emancipacijskimi vprašanji: »Teh, kot lahko vidimo prek dilem njenih junakinj, današnji družbi še ni uspelo dokončno razrešiti, saj ženski boj, ki je zgolj boj ene manjšine mnogih identitet, še zdaleč ni dobljen,« ugotavlja Kraševec. Prva beseda je mama s trpkim humorjem razpira številne vrzeli materinstva, ki so daleč od idealov in pričakovanj sodobne emancipirane družbe. Gre za omnibus petih dramskih zgodb: Liza se pri triindvajsetih sooča z neželeno nosečnostjo in se ob podpori partnerja odloči za splav, kar se izkaže kot veliko razočaranje za njegovo družino; Maša si brez otroka ne predstavlja smisla življenja in si prizadeva zanositi za vsako ceno; Ema ob napornem in v partnerskem odnosu neenakopravno razdeljenem skrbstvenem in gospodinjskem delu izgublja možnosti za poklicno napredovanje, hkrati pa se bori z izgorelostjo in občutkom krivde, da kljub vsemu trudu ni dovolj dobra mama; Ksenija in hči Tina sta zapleteni v toksičen odnos matere in hčere: Tino zaznamuje mladoletno materinstvo in z materinim prigovarjanjem sprejeta odločitev, da otroka odda v posvojitev; Barbara, ki se je odločila, da ne bo imela otrok, je postavljena pred izziv začasnega skrbništva nad najstniško nečakinjo. Poleg osrednjih problemov protagonistk so ključni stranski liki, ki dopolnjujejo dramski dispozitiv.
Enodejanka Pie Vatovec Dirnbek Vranica pa na drugi strani predstavlja pretresljiv spopad para s smrtjo otroka, ki za protagonistko v igri ne pomeni samo temeljne izgube ljubljenega bitja, ampak tudi globoko in nepričakovano zarezo v njeno identiteto – za katero si ni nikoli predstavljala, da jo bo do te mere definiralo prav materinstvo. Pika in Oskar v čakalnici na veterinarski kliniki čakata odpust psa Runa, ki ima tumor na vranici. Zgodba o psu se prelije v sanjarije o prihodnosti in spomine, med katerimi je tudi tragični dogodek smrti v zibki, ki ga nobeden od njiju, zlasti pa ne Pika, še ni začel zares prebolevati. Vranica tako postane simbol para, ki se zaradi težkih okoliščin življenja v kaotičnem sodobnem svetu bori za obstanek, ne glede na vse.
Ob temah materinstva igri jasno vzpostavita dvojnost, ki jo živimo. Simbioza dveh dramskih besedil o poziciji materinstva v današnji družbi je bila izhodišče za raziskovanje vprašanja dvojnosti v odnosu do te tematike. »Na eni strani je odnos družbe in njenih pričakovanj do posameznic_kov, na drugi strani so življenjske situacije, v katerih se znajdejo osebe, ki se na tak ali drugačen način soočajo z vprašanjem materinstva,« je v repertoarni napovedi zapisala režiserka Brina Klampfer Merčnik, ki prvič režira v SNG Drama Ljubljana. V sodelovanju z avtorsko in igralsko ekipo je zastavila uprizoritveni koncept v želji, da več kot dvajset vlog odigrajo šest igralk in trije igralci. V procesu vaj so ustvarjalci_ke eksperimentirali tako s formo kot z vsebino in odkrivali (tudi neslutene) povezave znotraj teme materinstva in vlog žensk v sodobni družbi, s katerimi se ukvarjata igri. »Kako torej danes, znotraj kapitalistične ideologije, misliti materinstvo […], kaj so miti, ki smo jih kot družba ustvarili o materinstvu, in zakaj, da bi laže razumeli to razdvojenost, do katere se kot posamezniki hote ali nehote opredelimo,« je v repertoarni napovedi zapisala Klampfer Merčnik.
Identitetni boji so ključni, da začnemo kot družba sprejemati drugačnost: različne identitete, različna telesa in različne vrednote. »Obenem pa se zdi bistveno razumevanje, da materinstvo ni identiteta. Je vloga in kot tako ne bi smelo bistveno vplivati na identiteto. Pa vendar vpliva in se lahko zgodi, da se s tem posameznica_nik istoveti. Sodobni odnos do (ne)materinstva pa odpira tudi številna druga, premalo obravnavana vprašanja, ki jih bomo na dramskih primerih poskušale_i kar se da pozorno razplastiti. Kot je značilno za manjšinske teme, se tudi z materinstvom ukvarjajo predvsem tiste_i, ki jih to področje neposredno zadeva in so pri tem pogosto osamljene_i. To so pripadnice največje manjšine – ženske: od teh, ki si želijo postati matere, do tistih, ki materinstva nikakor ne vidijo kot del svojega življenja. Ker pa je o materinstvu skoraj nemogoče govoriti brez vključevanja partnerskih razmerij, družinskih in družbenih odnosov, politike, ki temeljno vpliva na posameznico_ka, njene_gove možnosti in omejitve, vse zgodbe izhajajo iz današnjega družbenega konteksta, kar je za sodobno gledališče še posebej dragoceno,« je v gledališkem listu zapisala Eva Kraševec.
Tjaša Mislej je diplomirala iz primerjalne književnosti in filozofije, študij pa je nadaljevala na slovenistiki ter dramaturgiji in scenskih umetnostih. Leta 2014 je na festivalu Teden slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika za dramo Panj, leta 2020 je za igro Naše skladišče prejela nagrado Slavka Gruma, drama Prva beseda je mama pa je bila leta 2024 med nominiranimi teksti. Prav v času premiere Prva beseda je mama izide pri Mladinski knjigi njena zbirka kratkih zgodb Ocean na steni. Pia Vatovec Dirnbek je diplomirala iz dramaturgije in scenskih umetnosti ter zaključila magistrski program na področju umetnosti giba. Leta 2016 je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika za besedilo Zimske radosti. V zadnjem času deluje predvsem kot filmska in televizijska scenaristka (Smrdljivc, Primeri inšpektorja Vrenka – 3. sezona, Sanremo, Reka ljubezni, LP, Lena).
Brina Klampfer Merčnik je samozaposlena v kulturi kot režiserka, dramaturginja, producentka in igralka. Magistrirala je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa študirala gledališko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pod mentorstvom prof. Tomija Janežiča. Bila je štipendistka Sklada Jerneja Šugmana. V svojem ustvarjanju se posveča medgeneracijskim zgodbam, dokumentarističnemu pristopu ter razvoju slovenskih dramskih besedil in avtorskih projektov.
»Ultimativni neuspeh je to, da otroka ne ohraniš pri življenju. Sicer ni Pikina odgovornost, da tega otroka ni več, ampak to še ne pomeni, da si ona te odgovornosti ne pripisuje, če ne racionalno, pa vsaj iracionalno. Mislim, da si to odgovornost pripisuje veliko bolj kot Oskar. Tako se spet vrnemo k temi materinstva, ki ni ekvivalent temi očetovstva. […] Mislim, da je tudi občutek krivde lahko prisoten pri očetih, vendar ostane na ravni osebnega, ne pa na ravni družbenega. Se pravi, če si ga zada, mu ga ne vsi okrog njega, zada si ga sam.« Pia Vatovec Dirnbek v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu.
»Ti stereotipi, kot je recimo občutek krivde ali pa občutek, da nisi naredila dovolj, so mehanizmi, kako doseči, da bo ženska čim bolj produktivna. Predvsem občutek dolžnosti, kaj vse mora opraviti. In to bo ženski privzgojeno že od malega, da bo potem kar sama od sebe vprežena v skrbstveno delo. Včasih se ženske niso niti spraševale, zakaj morajo delati v službi ter doma še kuhati in pospravljati, skrbeti za vse, tudi za otroke. To je bilo pač normalno. To so bili neki zakoreninjeni vzorci. To me zanima in o tem želim govoriti.« Tjaša Mislej v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu.
»Ključni, še neraziskani in pogosto zapostavljeni vidik v gledališkem smislu je ambivalentnost materinstva – torej notranja razklanost, dvomi, občutki krivde, jeze, izgube identitete in celo obžalovanja, ki pogosto spremljajo materinstvo, a jih družba ne priznava kot ,sprejemljiveʻ. Na odru se pogosto srečujemo z dvema skrajnostma: idealizirano materjo ali pa popolnim nasprotjem – ,slaboʻ materjo. Manj pa je prostora za tisto kompleksno, ranljivo, resnično človeško izkušnjo, ki vključuje tudi nelagodje, odpor, izčrpanost, nezmožnost, pa vseeno ljubezen.« Brina Klampfer Merčnik v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu.
Del novinarske konference v Drama Kavarni je bil tudi pogovor med Tjašo Mislej in urednico Nelo Malečkar, v katerem je avtorica predstavila svojo novo zbirko kratkih zgodb Ocean na steni, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi.
Dvanajst zgodb o dvanajstih različnih ženskah. Druži jih hrepenenje po boljšem življenju, verjamejo, da obstaja nekaj več od golega preživetja. V prvi zbirki kratkih zgodb avtorice Tjaše Mislej spremljamo preplet intimnih in družbenih dejavnikov, ki junakinjam narekujejo tempo spopadanja z vsakdanjikom. Vsaka ženska je na svoj način vpeta v družinska, partnerska, družbena in ekonomska razmerja sodobne družbe, v kateri še niso odpravljene neenakosti, ki izvirajo iz patriarhalne ureditve. Zgodbe žensk spremljamo skozi oči neobremenjenega, včasih ciničnega, včasih globoko empatičnega tretjeosebnega pripovedovalca. Slog opisovanja je ostro realističen, v skladu z večnim stanjem krize na začetku 21. stoletja. Raznovrstne protagonistke druži vera, da nekje obstaja neomejena svoboda. Občutek hrepenenja po svobodi je ujet v sliki ene od protagonistk v dnevni sobi. Ocean na steni.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
