S premiero mojstrovine Dušana Jovanovića Osvoboditev Skopja v režiji Luke Marcena se 27. septembra 2025. v Drami začenja sezona 2025/26 – SKOPJE KOT METAFORA RAZUMEVANJA GLOBIN OBČUTLJIVOSTI ČLOVEŠKE DUŠE IN NEIZBRISNOSTI VOJNIH TRAVM
Jovanovićevo svetovno znano in največkrat uprizorjeno igro, ki po skoraj petih desetletjih ostaja presunljivo sodobna in aktualna, doživljamo skozi oči šestletnega Zorana. V drami avtor sooči otroško nedolžnost z okrutnostjo vojne, razbitostjo družin in porušenim življenjskim ravnovesjem. Po krstni slovenski uprizoritvi, ki jo je v sezoni 1978/79 v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani režiral Ljubiša Georgievski, je prihajajoča uprizoritev šele druga na slovenskih odrih. Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo premierno zaživela 27. septembra, v njej pa igrajo članice in člani igralskega ansambla: Saša Tabaković, Polona Juh, Pia Zemljič, Jurij Zrnec, Uroš Fürst, Saša Pavček, Nina Valič, Boris Mihalj, Ana Pavlin, Rok Vihar in gostja Nastja Mezek. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Luke Marcena sestavljajo dramaturg Rok Andres, lektorica Tatjana Stanič, scenograf Lin Martin Japelj, kostumografinja Ana Janc, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, oblikovalka maske Julija Gongina in študijska asistentka dramaturga Luna Pentek.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan
Prve ponovitve bodo na sporedu 29. in 30. septembra ter 2., 3., 4., 6., 8., 10., 16. in 18. oktobra ob 19.30. 9. oktobra bo predstava na sporedu ob 17.00 in 17. oktobra ob 19.00, tej predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve v okviru Abonmaja Plus na Velikem odru.
Drama Osvoboditev Skopja Dušana Jovanovića, ki je nastala v letih 1976–77, je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja močno zaznamovala jugoslovansko gledališče. Kmalu po nastanku besedila so sledile štiri odmevne uprizoritve (v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Skopju), o kultnosti drame pa pričajo številna gostovanja na štirih kontinentih, mednarodne nagrade in prevodi. Teatrolog Dragan Klaić je v svojih spominih na krstno uprizoritev Osvoboditve Skopja v režiji Ljubiše Ristića (KPGT) zapisal, da je Skopje več kot predstava; je simbol uporniške gledališke generacije, ki se je oblikovala ob študentskih nemirih leta 1968 in je svoje najvidnejše uspehe dosegla v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je upirala tedanji oblasti, skušala prenoviti socializem in prodreti na mednarodno gledališko prizorišče.
Kot sta na novinarski konferenci poudarila režiser uprizoritve Luka Marcen in dramaturg Rok Andres, bistvo Jovanovićevega dramskega pristopa ni zgodovina vojne ali kronologija bitk, temveč »kronologija duše«, ki med okupacijo hrepeni po osvoboditvi. Zato v središču Osvoboditve Skopja, kot jo beremo danes, ni podoba vojne kot take, temveč vojne kot niza posledic za družino, ki jo je Zoran kot otrok izgubil.
Soočenje s preteklostjo v Osvoboditvi Skopja pa ni zgolj intimna zadeva, ni samo avtorjevo razčiščevanje okljukov družinske zgodovine, ampak nas vpleta v širši sistem razumevanja preteklosti, da bi razumeli sebe in naš čas. »Eugenio Barba je v Papirnatem kanuju zapisal, da preteklost ni za nami, temveč nad nami, in je edino, kar je ostalo od vertikale. Na podoben način se plasti tudi Osvoboditev Skopja, ne razdeluje nečesa nepovratno minulega, marveč oživlja podobe preteklosti, ki so ves čas z nami (oziroma nad nami), nas na različne načine determinirajo in se, zavestno ali ne, po njih ravnamo,« je v članku z naslovom Arheologija spomina, objavljenem v gledališkem listu, zapisal dramaturg uprizoritve Rok Andres. Uporabo imena Skopje v naslovu drame pa je pojasnil kot »parafrazo za vse kraje, od Gaze do Mariupolja, pa tudi za nas same, za mojo zgodovino in otroštvo, za vse naše skupnosti in predvsem za razumevanje dejstva o globoki občutljivosti človeške duše za vse dogodke, besede in žive spomine«.
Tako v tej mojstrsko napisani Jovanovićevi drami skozi perspektivo spominjanja šestletnega Zorana (Saša Tabaković) doživljamo izkušnjo druge svetovne vojne: mama Lica (Polona Juh) se v obupanem poskusu, da bi zaščitila svojo družino in dom, zaplete z nemškim oficirjem (Rok Vihar) in postane izobčenka v očeh skupnosti; stric Georgij (Jurij Zrnec) se iz krvave vojne vrne kot nemi invalid (mučenje ga je oropalo jezika in sposobnosti govora), ki svoje trpljenje utaplja v alkoholu; teta Lenče (Pia Zemljič) je učiteljica klavirja, ki skrbi za družino in invalidnega moža; babica Ana (Saša Pavček) je Zoranova najbližja sogovornica, pripoveduje mu zgodbe in pravljice, a se sama brezupno spopada s težko boleznijo; otroci Renata (Ana Pavlin), Trajko (Uroš Fürst), Biba (Nina Valič), Krsto (Boris Mihalj) in Oskar (Rok Vihar) so Zoranovi prijatelji in znanci, ki z doživljanjem vojne vsi postanejo njene trajne žrtve – vsak prizor, ki ga opazujejo, predstavlja rano, ki se ne bo zacelila. Hkrati pa so to odrasli, ki sodelujejo v vojnih igrah in generirajo nasilje … Zoran s svojimi vprašanji, ki ostajajo brez odgovorov, uteleša travmatičnost vojnega časa in prostora . Otroška perspektiva omogoča pogled na vojno brez filtrov odraslih, ki pa je ravno zato bolj boleč. Da je otroški svet lahko precej bolj resničen od realističnega sveta odraslih, saj razkriva resnico, ki je odrasli ne zmorejo izreči, pa je v gledališkem listu zapisala lektorica uprizoritve Tatjana Stanič.
Zgodila se je svoboda, zgodilo se je življenje, Zoran je odrasel. »Ostali pa so drobci, ki se vedno bolj povezujejo v koherenten spomin, v celovito zgodbo tragedije neke družine in njenih bližnjih v vojni krajini razrušenega doma in skupnosti. Jovanović se ne pretvarja, da je zgodba Osvoboditve Skopja objektivna zgodovinska resnica; je le mozaik impresij, občutkov in podob radikalno uničenega sveta, ki ni cel ne fizično, ne psihološko. Prav zato pa je svet Osvoboditve toliko bolj kompleksen, Jovanović pa celovit v orisovanju tega sveta, srhljivo podobnega našemu – ko so besede prej zamolčane kot izgovorjene, želje in aspiracije so pozabljene, življenje je omejeno na goli obstoj, otroška igra pa ima v vojni resne posledice. Popoln razpad, torej. Kljub temi in nemiru v Osvoboditvi Skopja ostaja prostor za humor, poezijo in svetlobo,« sta Marcen in Andres zapisala v napovedi uprizoritve.
Ena od posebnosti te najbolj slavne Jovanovićeve drame je simultanost prizorov, ki simbolizira razdrobljenost sveta, kjer se usode posameznikov ne stikajo več v celoto, ampak se prekrivajo v krhkih fragmentih, kar se odraža tudi na ravni jezika in govorne podoba uprizoritve. Lektorica uprizoritve Tatjana Stanič je v gledališkem listu opozorila na posebno vlogo različnih jezikov, ki jih je avtor vpisal v igro: »Jovanović zahteva nemščino, bolgarščino, romščino, jidiš, srbščino, makedonščino in predvideva starocerkvenoslovanščino, ruščino, angleščino in srbohrvaščino. Skozi mozaičnost jezikov besedilo komunicira ne samo z večjezikovnim okoljem svoje zgodbe, ampak tudi z večjezikovno stvarnostjo kronotopa nastanka igre, s sedemdesetimi leti v Jugoslaviji, ko je bil koiné pogovornosti balkanskega prostora srbohrvaški konstrukt, variiran z elementi slovenščine, bosanščine ali makedonščine, pač glede na lokacijo rabe. Tovrstna odprtost strukture Osvoboditve Skopja, ki je nedvomno odprtost v gledališki diskurz z dejanskim časom, kljub zapletenosti in zahtevnosti v resnici olajšuje sodobno interpretacijo; na ravni jezikovne podobe nam ponuja vstop v bogato hierarhijo jezikov in govorov skozi perspektivo sedanjega časa in prostora. Navsezadnje naša uprizoritev bere igro skozi oči druge države z lastno jezikovno identiteto. Kar nam omogoča – ob spoštovanju avtorjevih izhodišč – tudi nov razmislek o vlogi, vrednosti, pomenu, teži in ranljivosti jezikovnega prostora igre.«
Uprizarjanje Osvoboditve Skopja kot kalejdoskop pogledov
»Zoranovo spominjanje (v načinu pripovedi) se meša z realističnimi, celo naturalističnimi prizori srečanj na eni in poetičnih, metafizičnih fantazij in mor na drugi strani. Skozi ludens okruškov spomina vse bolj tonemo v nezavedno. Slike iz sna prikazujejo krajine otroške igre, vojne in vsakdanjega življenja, ki jih pogosto ni več mogoče ločiti. In čeprav je Osvoboditev Skopja tudi otroška igra, v Jovanovićevem svetu ni prostora za otroke. Zoran ni otrok. Tudi njegovi vrstniki niso otroci. Otroka ga delajo ljudje, s katerimi stopa v stik – kot bi se mu v pripovedi začela dogajati rekonstrukcija posameznih dogodkov. Vojna je minila, čas se je spremenil, a teža dogodkov zahteva, da se vrača v preteklost, da si poskuša pojasniti strahove, ki jih še vedno živi,« sta repertoarno napoved uprizoritve zaokrožila režiser Luka Marcen in dramaturg Rok Andres, ki je tudi urednik gledališkega lista.
O Dušanu Jovanoviću
Režiser in dramatik Dušan Jovanović (1939–2021) sodi med najplodnejše in najkompleksnejše gledališke ustvarjalce pri nas. S svojimi režijami je pomembno sooblikoval podobo sodobnega slovenskega in jugoslovanskega gledališča. Nekatere njegove uprizoritve (npr. Pupilija, papa Pupilo, pa Pupilčki, Spomenik G, Žrtve mode bum-bum, Igrajte tumor v glavi in onesnaževanje zraka …) danes veljajo za kultne, v svojem času pa so premikale meje gledališkega izraza in izvirno odgovarjale inovativnim neoavantgardnim gibanjem svetovnega gledališča. Bil je med soustanovitelji več eksperimentalnih gledališč, kot umetniški vodja je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil in proslavil Slovensko mladinsko gledališče. Kot avtor je bil pogosto ustvarjalec novih tokov, zlasti tako imenovanega ludizma na začetku svoje dramske kariere (Predstave ne bo, 1963, Norci, 1968, Znamke, nakar še Emilija, 1969, Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo, 1972). V zrelem obdobju je v svojih zgodovinsko-političnih igrah (zlasti Osvoboditev Skopja, 1977 in Karamazovi, 1980) razbijal tabuje polpretekle zgodovine, njegove intimne igre so pretanjene študije človekove narave, ki v različnih zasebnih in družbenih situacijah preseneča in ubira nenavadna pota. Humor in ironija, pogosto mešanje žanrov, strastni dialogi, prepričljivost tako v komedijski kot tudi v tragični tonaciji so zaščitni znak Jovanovićevega energičnega avtorskega angažmaja in zavidljivega dramskega opusa, ki obsega čez trideset gledaliških iger, televizijske igre, nadaljevanke in številne odrske priredbe pomembnih del svetovne (Besi, Ana Karenina) in domače (Alamut) literature. Deloval je tudi kot profesor režije na AGRFT.
SLOGI IN DRAMA: Osvoboditev Skopja – simbol neke generacije
Tudi v sezoni 2025/26 nadaljujemo s programom SLOGI in Drama, ki smo ga pred dvema letoma zasnovali skupaj s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI). Na predavanju, naslovljenem Osvoboditev Skopja – simbol neke generacije (11. septembra 2025 v Drama Kavarni), se je direktor Slovenskega gledališkega inštituta, dr. Gašper Troha sprehodil skozi usodo Osvoboditve Skopja. Predavanje je osvetilo vprašanja kot so: kaj je botrovalo njenemu uspehu, kako je potekala recepcija te drame v različnih uprizoritvah in kako so jo razumeli na različnih koncih sveta ter v različnih zgodovinskih kontekstih.
Dušan Jovanović
OSVOBODITEV SKOPJA
IGRAJO
Saša Tabaković → Zoran
Polona Juh → Lica
Pia Zemljič → Lenče
Jurij Zrnec → Georgij
Uroš Fürst → Bale / Trajko / Nori Vavo
Saša Pavček → Ana
Nina Valič → Načelnica Trendafilova / Biba
Boris Mihalj → Gospodinov / Krsto
Ana Pavlin → Renata
Rok Vihar → Nemški častnik / Oskar
V uprizoritvi nastopa tudi Nastja Mezek.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
