Na odru Male Drame bo repertoar sezone 2024/25 zaokrožila igra ameriškega pisatelja, dramatika in pesnika Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje v režiji Nine Šorak. Nova uprizoritev te skoraj mitološko slavne drame, v kateri je avtor mojstrsko razplastil kompleksnost medčloveških odnosov, postavlja v fokus nasilje – družbeni, medosebni in intimni fenomen, ki skoraj osem desetletij po nastanku besedila ostaja pereče aktualen. Premiera bo v petek, 11. aprila 2025., ob 20.00.
V uprizoritvi igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Vanja Plut, Gorazd Logar in Matija Rozman. Dramo je prevedel Zdravko Duša. Ob režiserki Nini Šorak avtorsko ekipo sestavljajo še dramaturg Rok Andres, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Čehić in asistentka dramaturga Nika Šoštarič.
Prve ponovitve bodo na sporedu 12., 14., 17., 18., 19., 24. in 25. aprila ob 20.00 v Mali Drami. Ponoviti v maju bo sledil še obsežnejši sklop predstav v juniju.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana
– Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Skoraj mitološka kultnost Tramvaja Poželenje postavlja to dramo Tennesseeja Williamsa, napisano leta 1947, med umetnine, ki jih spremlja veliko število analiz, interpretacij in nenazadnje tudi umetniških (re)interpretacij. S premiero leta 1947 na Broadwayu, v režiji Elie Kazana in z Marlonom Brandom, doživi 855 ponovitev. Sledi ji avtorjeva svetovna slava, Pulitzerjeva nagrada, Donaldsonova nagrada in Hollywood, kjer se leta 1951 zgodi še legendarni celovečerni film (spet z Marlonom Brandom ter Vivien Leigh in Kim Hunter) in utrdi dramsko predlogo kot izzivalno, kultno, večno in konstitutivno: za njenega avtorja in vse, ki se z njo spopadejo. Drama Tramvaj Poželenje, v katero je Tennessee Williams vpisal lastne strahove in izkušnje ter, posledično, poskusil obračunati z družbenimi krivicami, je nastala kmalu po uspešni igri Steklena menežarija in danes skupaj z Mačko na vroči pločevinasti strehi tvori trojec najpomembnejših in najvidnejših Williamsovih besedil. Williams je dramo vsaj dve leti pisal in spreminjal, spreminjal je tudi naslove, ki so se razvijali. Končni naslov je navdihnil dejanski tramvaj, ki je na liniji Poželenje drdral skozi Francosko četrt New Orelansa.
»Tramvaj Poželenje Tennesseeja Williamsa je klasika, ki razpira konflikt dveh svetov. Na eni strani tema družinskega nasilja, odvisniškega odnosa, primitivizma in brezizhodnosti iz začaranega kroga, na drugi pa inteligentna ženska z visoko izobrazbo, ki zaradi nesrečnih okoliščin ostane izrinjena iz družbe, ignorirana in pripeljana na rob. Klasično branje besedila je bilo nagnjeno k temu, da se soočata realni in fiktivni svet. Stanley in Stella Kowalski predstavljata nižji sloj, poštena delavca, torej realnost vsakdana, Blanche DuBois iz ugledne družine z ogromnim posestvom in dobro izobrazbo pa pripeljejo okoliščine v sanjarjenje in vse do norosti. Danes prikazuje igra ta dva svetova še bolj brutalno kot ob krstni uprizoritvi. Govorimo namreč o soočanju dveh zelo realnih svetov. Zakaj je primitivnost vedno močnejša od subtilnega, zakaj nasilje na koncu vedno zmaga?,« je v repertoarni napovedi razmišljala režiserka uprizoritve Tramvaj Poželenje Nina Šorak.
Skoraj mitološka kultnost Tramvaja Poželenje postavlja to dramo Tennesseeja Williamsa med umetnine, ki jih spremlja veliko število analiz, interpretacij in nenazadnje tudi umetniških (re)interpretacij. S premiero leta 1947 na Broadwayu, v režiji Elie Kazana in z Marlonom Brandom, doživi 855 ponovitev. Sledi ji avtorjeva svetovna slava, Pulitzerjeva nagrada, Donaldsonova nagrada in Hollywood, kjer se zgodi še legendarni celovečerni film (spet z Marlonom Brandom) in utrdi dramsko predlogo kot izzivalno, kultno, večno in konstitutivno (za njenega avtorja in vse, ki se z njo spopadejo). /…/ Bogato plastenje tem, vsebine in poudarkov je značilno za njegovo celotno ustvarjalnost. Glede tega tudi obravnavano besedilo ne more biti izjema, a uprizoritev ne more spregovoriti o vsem in o vseh temah, za svoje konceptualno izhodišče si mora izbrati nek fokus, ostritev ali zgostitev, ki ji posplošeno pravimo koncept. Izhodiščni fokus in s tem povezana odločitev pri uprizarjanju v letu 2025 je tako postalo nasilje. Nasilje kot žalostno dejstvo, negativni družbeni fenomen, ki se od nastanka besedila do danes ni spremenil, še vedno obstaja in nenazadnje usodno zaznamuje partnerske odnose in družbo in ki se najbolj očitno kaže kot femicid in nasilje nad ženskami. Williamsovo besedilo je prežeto z nasiljem, ki ni problematizirano in se v skladu z duhom časa relativizira ali razume kot nekaj najbolj normalnega. Tudi v tem smislu – skupaj z drugimi teoretiki – v drami prepoznavam(o) tri osrednje konflikte: konflikt med spoloma, razredni konflikt ter konflikt med resničnostjo in željo. Prvi in drugi imata za posledico (ali sestavni del) nasilje nad drugim, tretji pa nasilje nad sabo. Če se pri konfliktu med spoloma običajno fizično močnejši (torej: moški) nasilno znaša nad drugim, se, podobno, pri razrednem konfliktu privilegirani razred izkoriščevalsko, nasilno vede do drugega, kar običajno pripelje do nasilnega preobrata … Za senzibilnega gledalca ali bralca pa je v drami Tramvaj Poželenje morda najbolj zanimiv, čeprav manj prezenten, tretji konflikt: ko se zaradi razkoraka med resničnim svetom in željo, fantazijo, posameznik zateče k različnim oblikam samonasilja. Nenazadnje Williams svoje drame velikokrat podnaslavlja kot spominske drame (npr. Stekleno menežarijo), vse pa jih druži nekaj stalnih značilnosti: lik, ki je doživel hud čustveni pretres v preteklosti, ga podoživlja in se ga ne more znebiti. Na koncu se z njim vendarle sooči, saj se le tako lahko osvobodi. (Rok Andres, odlomek iz članka, ki bo objavljen v gledališkem listu uprizoritve)
Soočenje raznolikih svetov dramskih likov, o katerem Andres govori v gledališkem listu, definira scenografska zasnova odrskega prostora uprizoritve Tramvaj Poželenje v Mali Drami, ki je postal skoraj eno s prostorom za gledalce. »Kot da bi želeli, da smo skupaj v dogodku, še bliže, še bolj intenzivno. A hkrati je, v realističnem principu uprizarjanja, bližina močnejša na obeh straneh ‘rampe’. Igralci morajo svoj lik oblikovati kot najbolj naraven, tako rekoč negledališki odnos. Še več, ob tem morajo zaradi specifike besedila razvijati ali graditi tudi gestus, saj brez odnosa do soočenja, nasilja, ne morejo obstajati v prostoru igre. Zasnova prostora je torej ring, kjer se soočenje svetov zgodi na dosegu gledalčeve roke. Kot bi v živo prisostvovali nečemu intimnemu ali filmskemu setu.«
Lektorica uprizoritve Tatjana Stanič je na novinarski konferenci izpostavila odličen prevod Tramvaja Poželenje, ki ga je Zdravko Duša za potrebe prve uprizoritve te slavne igre v ljubljanski Drami tudi posodobil in s tem s tem prispeval k razplastitvi govorne podobe uprizoritve, ki je realistično pogovorna; družbenorazredne razlike med liki pa je mogoče razbrati tudi iz njihove govorice.
Če so vsebinska izhodišča v drami določena na premici: spol – razred – želja, je v skladu z njimi koncept ameriškega sna kot mita o uspehu na eni strani in o neuspešnem posamezniku na drugi potrjen samo v drugem delu trditve. Posamezniki v Tramvaju Poželenje so polni želja, vizij in strasti, a navsezadnje se jim uresničitev ameriškega sna odmika kot horizont pri plovbi v neskončnost. Prav to nenehno odmikanje povzroča stisko in občutek osamljenosti, še posebej pri čustveno občutljivih likih, ki jih Williams z veliko mero empatije vpisuje v kruta soočenja in končne propade.
Doc. dr. Jasna Podreka je v gledališkem listu opisala nasilje kot »zelo kompleksen družbeni pojav, ki terja večplastno analizo in razumevanje. Skoraj nikoli ne izhaja iz enega samega vzroka, temveč je rezultat prepleta različnih psihosocialnih dejavnikov, kot so osebne stiske, družbeni pritiski, kulturne norme, zgodovinsko zasidrane neenakosti, zanemarjanje čustvene vzgoje, pomanjkanje podpore in še marsikaj. A ker je takšno razumevanje zahtevno in terja čas, angažirano strokovno delo ter politično voljo, se v širšem – pa tudi strokovnem – prostoru pogosto temu premisleku raje izognemo. Tako se tudi otresemo družbene odgovornosti, saj se zdi laže in udobneje sprejeti površinske razlage in hitre ukrepe, kot pa se lotiti kompleksnih, dolgotrajnih procesov, ki edini lahko pripeljejo do resničnega preprečevanja nasilja in gradnje varnejše, bolj sočutne družbe«. V gledališkem listu je Podreka izpostavila vprašanje t. i. toksične moškosti, ki se kaže kot posebej problematično znotraj sodobnih družbenih pojavov. Gre za »vzorce vedenja, ki jih pri številnih mladostnikih znova zaznavamo, čeprav smo upali, da jih je sodobna družba že presegla. Žal pa se ti vzorci ne le ohranjajo, ampak se v določenih okoljih – zlasti na spletnih platformah in družbenih omrežjih – pojavljajo v še bolj ekstremnih, pogosto prikritih in privlačno zapakiranih oblikah. Opozarjanje na ta problem nikakor ni napad na moške kot skupino, niti ne pomeni, da so vsi fantje in moški nosilci teh vzorcev. Pri tem gre zgolj za kritiko določenih modelov vedenja, ki temeljijo na prepričanju o večvrednosti moških in na potrebi po nadvladi in legitimaciji nasilja kot orodja za ohranjanje moči – tako v družbi kot v medosebnih odnosih – in ki ponovno pridobivajo mesto v družbi«. Prav takšno razgaljanje nasilja in družbene brezbrižnosti najdemo v klasiki Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje: »V ospredju je spopad med ranljivostjo in surovostjo, med iluzijo in nasilno realnostjo. Stanley Kowalski kot simbol toksične moškosti uveljavlja svojo moč z nasiljem, predvsem spolnim, kar razkriva družbo, ki normalizira nadvlado moškega nad žensko. Blanche DuBois, utelešenje ranljivosti in hrepenenja, je na koncu izgnana – družba ne sprejema šibkosti, še posebej ne pri ženskah. To je sporočilo, ki ga ne moremo prezreti: nasilje ni zgolj individualna deviacija, temveč družbeno dovoljena praksa, kadar sistem ne zaščiti ranljivih ali je do problema brezbrižen,« tako Podreka.
Kako do Drame na Litostrojski 56
Z MESTNIM AVTOBUSOM → Na postajališču I.C. Šiška ustavlja avtobus št. 18, na končnem postajališču Litostroj pa avtobusa št. 3 in 3B.
Med 18.30 in 19.30 liniji 3 in 3B (z napisom Drama Litostroj) vsak večer podaljšata vožnjo do postajališča Svet metraže, ki je 20 m pred vhodom v Dramo.
Po predstavi: Po zaključku predstav vozi do središča mesta poseben mestni avtobus, namenjen samo obiskovalcem Drame (z napisom Drama). Izpred vhoda v Dramo na Ulici Alme Sodnik odpelje ob: 21.45, 22.20, 22.45 in 23.15 v smer: Ulica Alme Sodnik – Goriška – Litostrojska – Celovška – Slovenska – Aškerčeva. Avtobus ustavlja samo za izstop gledalcev, ne sprejema drugih potnikov.
S KOLESOM → Pri vhodu v Malo Dramo je stojalo za parkiranje koles.
Z AVTOM → Brezplačno parkiranje ob Drami in na označenih mestih ob okoliških stavbah. Na voljo so tudi parkirišča Avant2Go z električno polnilnico.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
