V Dramo prihaja odmevna beograjska uprizoritev ‘Ojdip’ v režiji Vita Tauferja. Jugoslovensko dramsko pozorište se bo z znamenito Sofoklejevo tragedijo predstavilo v torek, 15. novembra 2022., ob 19.30 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.
Kralj Ojdipus, Sofoklejeva tragedija o nesrečnem tebanskem kralju Ojdipu, 2500 let po svojem nastanku še vedno velja za veliko pesniško delo in eno najpomembnejših v zgodovini evropskega gledališča. Njegova univerzalna in pomensko odprta ter večno živa pesniška govorica je omogočila neštevilne interpretacije. Premiera Ojdipa, najnovejše srbske uprizoritve tega dela v režiji Vita Tauferja, je bila 17. septembra na velikem odru »Ljuba Tadić« beograjskega gledališča JDP. Dramsko besedilo v prevodu Miloša Đurića sta priredila Vesna Radovanović in Marko Manojlović, dramaturginja uprizoritve je bila Vesna Radovanović, scenograf Lazar Bodroža, kostumografinja Marija Marković Milojev, skladatelja Robert Pešut – Magnifico in Aleksander Pešut – Schatzi, odrski govor je oblikovala Ljiljana Mrkić Popović, oblikovalec svetlobe pa je bil Siniša Čupić.
Fotografiju ustupila SNG Drama – Foto Nebojša Babić/JDP
V uprizoritvi Ojdip igra Ojdipusa Milan Marić, Jokasta je Nataša Ninković, Kreon Srđan Timarov, Tejrezias Bojan Dimitrijević, Svečenik Aleksandar Đurica, Zborovodja Miloš Samolov, Pastir Nebojša Ljubišić, Sel iz Korinta Zoran Cvijanović, Sel z dvora Joakim Tasić, Pevec Marko Radojević, Diakon Milan Bobić (absolvent beograjske Akademije umetnosti), Telesni stražarji so Luka Antonijević, Luka Sević, Veljko Stevanović (absolventi beograjske Akademije umetnosti). V uprizoritvi nastopata tudi glasbenika Darko Golić (kontrabas) in Luka Lopičić (harmonika).
O tragediji Kralj Ojdipus, ki je bila že v antiki Sofoklejevo najbolj znano delo, je Aristotel v svoji razpravi O pesniški umetnosti zapisal, da je popoln model tragedije. Na vprašanje, zastavljeno ob premieri, zakaj danes uprizarjati Ojdipa, je režiser Vito Taufer odgovoril: »Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«
Izjemno uspešno uvodno premiero sezone 2022/23 na velikem odru Jugoslovenskega dramskega pozorišta so pospremile razprodane ponovitve in številni pozitivni odzivi občinstva in gledališke stroke, med njimi tudi kritike, objavljene v srbskih časopisih Nin, Vreme in Blic.
»Znameniti slovenski režiser Vito Taufer v uprizoritvi JDP-ja s presenetljivo lahkotnostjo in gotovostjo ponuja sodobno in premišljeno tolmačenje niza vprašanj, ki jih razpira ta tragedija. Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje. S tem, da je prolog duhovito in natančno postavil kot tiskovno konferenco, ki jo vodijo predstavniki verske skupnosti in organi oblasti, nas režiser z eno potezo umesti v politični kontekst, v ta svet nezaupanja, večnega sumničenja, strahu in preverjanja. Na drugi strani pa se intimna zgodba začne ‘odvijati’ v kavarni, kamor je postavljen tudi večji del uprizoritve. (…) Še posebej moramo poudariti, da je uprizoritev JDP-ja redek primer popolne usklajenosti vseh umetniških elementov. Od skoraj baletne natančnosti mizanscene prek odlične, pomensko jasne scenografije (Lazar Bodroža), elegantnih kostumov (Marija Marković Milojev), že omenjene izvrstne glasbe, oblikovanja svetlobe (Siniša Čupić) pa do igralskega ansambla – vse v tej uprizoritvi kaže na premišljen koncept in natančno realizacijo. To še posebej velja za igralski ansambel. (…) Skratka, izvrstna predstava in odličen začetek sezone za Jugoslovensko narodno pozorište.« Nin
»Ojdip JDP-ja je na več načinov pomembna uprizoritev za beograjsko gledališko srenjo. Osrednji komad evropskega dramskega gledališča je odigran, kot je preveden (kar je v naših gledališčih vse redkeje!), vendar tako, da lahko gledalci dobijo jasen občutek, zakaj je ta starogrška tragedija tako pomembna. Kralj Ojdipus govori o družbi, ki je v krizi, o tem, kako je neki vladar naredil vse, kar je mogel, da bi krizo razrešil, in kako se je kljub temu vse končalo na najslabši možni način. Danes preživljamo novo krizo in se upravičeno bojimo, na kakšen način se bo razpletla. Vendar pa režiserja Vita Tauferja ni zanimalo ceneno kazanje s prstom na ta ali oni aktualni trenutek. Skozi Ojdipa nam je razkril mehanizem, ki ljudi na oblasti sili, da v kriznih trenutkih lastni svet zrušijo v temo. Ta mehanizem je očitno enak od antike do danes. O tem govori Kralj Ojdipus in zato je to delo tako močno. Režiser in njegova sodelavca (Vesna Radovanović in Marko Manojlović) so priredili nekaj desetletij star prevod Miloša Đurića, in to je dobro, kajti jezik je živ in se nenehno spreminja. Prevod Miloša Đurića ima lepoto starinskega, privzdignjenega govora, ki je primeren za antično tragedijo in blizu naši ljudski epski poeziji. (…) Režiser in prirejevalca so skrajšali prevod tako, da ne izgubi nič svoje kompleksnosti in vzvišenosti. Čustveni patos, ki ga je nekoč prinašala glasba, katere zapis se ni ohranil, tukaj prinaša glasba, ki sta jo Robert Pešut – Magnifico in Aleksander Pešut – Schatzi napisala v slogu kavarniških balad. Kadar je ta vrsta glasbe dobra, nosi v sebi element plemenite patetike in nam lahko pričara bolečino in bedo, ki bi se nam izmaknila, če bi ostali pri suhih besedah Đurićevega prevoda. In če je glasba kavarniška, je ustrezno, da se tudi del uprizoritve dogaja v kavarni (scenografija Lazarja Bodrože). Na prvi pogled bi lahko pomislili, da je umestitev dogajanja Ojdipa v kavarno odvratna trivializacija. Toda v gledališču je vse dovoljeno, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Taufer je želel, da je njegov Kralj Ojdipus nadčasoven in hkrati sodoben. (…) Vladar Ojdipus, ki ga igra Milan Marić, je hkrati nadčasoven in sodoben. Je elegantno oblečen, mlad, energičen in močen moški, neumerjeno prepričan o svojem prav. Jemlje, kar mu je potrebno, in kaznuje tiste, ki mu prekrižajo pot. Do tistih, za katere sumi, da mu niso zvesti, je oster in grob, do svoje soproge Jokaste pa je strasten in nežen. Njegova gesta kazanja s prstom, kadar ostro pokaže na potencialnega krivca, in razprta dlan, ki seka zrak in poudarja: tako-in-tako bo, sta nam zelo dobro znani. (…) Vsi, ki so sodelovali pri ustvarjanju te uprizoritve, so lahko ponosni, mi v občinstvu pa presrečni, ker se je v našem mestu zgodila tako velika in pomembna predstava.« Vreme
»Razburljivo, razigrano, umetniško silovito, gledališko polnokrvno … (…) Taufer je dogajanje postavil – gledališko zelo zanimivo in intrigantno – v balkansko kavarno. Tukaj ni ne skupščine ne kabineta ne dvora, v katerih bi potekali pomembni in bistveni pogovori. Morda bi lahko rekli: vsakemu tisto, kar si je zaslužil. No, kakorkoli, kjer je kavarna, tam je tudi glasba, konkretno: odličen folk trio Robert in Aleksander Pešut ter pevec Marko Radojević, ki so izvrstno vtkani v tkivo uprizoritve in ji dajejo prav posebno polnost.« Blic
O Sofokleju
Sofoklej se je rodil leta 496 pr. n.št. v Kolonu, predmestju Aten, in umrl leta 406 pr. n. št. Biografski viri navajajo, da je Sofoklej, ki ga z Ajshilom in Evripidom uvrščamo v trojico največjih tragiških pesnikov antike, napisal 123 dram, od tega 100 tragedij in 23 satirskih iger, prozno razpravo O zboru, pisal je tudi pajane in elegije. V več kot šestih desetletjih umetniškega ustvarjanja je prejel vsaj dvajset dokumentiranih nagrad na dionizijah. Živel je 90 let in bil še stoletje po svoji smrti najslavnejši človek v »civiliziranem delu človeštva«, kot so Atenci imenovali svojo kulturo. Kljub Sofoklejevi popularnosti pa je ohranjenih le sedem njegovih tragedij: Kralj Ojdipus, Ojdip v Kolonu, Antigona, Tračanke, Ajant, Filoktet, Elektra in satirska igra Sledilni psi.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
