PROMETEJ ’22 v režiji Gáborja Tompe premierno 15. 10. 2022. na Velikem odru Drame I Mednarodna koprodukcija po Ajshilovem Vklenjenem Prometeju. Aktualna priredba znamenitega antičnega mita o Prometeju spregovori o položaju in usodi sodobnih intelektualcev.
V soboto, 15. oktobra 2022., ob 20.00 bo na Velikem odru SNG Drama Ljubljana slovenska premiera mednarodne koprodukcije Prometej ’22, ki sta jo po Ajshilovem Vklenjenem Prometeju zasnovala Ágnes Kali in Gábor Tompa. Uprizoritev s podnaslovom Hommage à Beckett, ki je nastala v sodelovanju Madžarskega državnega gledališča v Cluju, Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in Državnega gledališča Konstanca, je režiral mednarodno priznani gledališki umetnik Gábor Tompa. Premiera Prometeja ’22 v Madžarskem državnem gledališču v Cluju je bila 1. julija 2022, premiera v Državnem gledališču Konstanca pa bo 26. januarja 2023. Prve ponovitve na Velikem odru Drame bodo na sporedu 17., 18., 19., 20. in 22. oktobra ob 19.30 ter 21. oktobra ob 18.00.
Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto: BIRÓ István
V uprizoritvi Prometej ’22, ki je del širšega mednarodnega projekta Zveze evropskih gledališč, naslovljenega Katastrofa, nastopa 16 igralk in igralcev iz vseh treh sodelujočih gledališč: Igor Samobor, Tamás Kiss, Florin Aioane, novi član igralskega ansambla Drame Domen Novak, Anikó Pethő, Áron Dimény, Ecaterina Lupu, Eva Jesenovec, Eszter Román, Mirela Pană, Zsolt Bogdán, Dana Dumitrescu, Andrea Vindis, Melinda Kántor, Gábor Viola in Cătălina Mihai. Ajshilovega Vklenjenega Prometeja je v slovenščino prevedel Kajetan Gantar. Ob režiserju Gáborju Tompi in dramaturginji Ágnes Kali, avtorsko ekipo uprizoritve sestavljajo asistent režiserja Erwin Şimşensohn, scenografinja in kostumografinja Carmencita Brojboiu, skladatelj Vasile Şirli, dramaturginja Ágnes Kali, koreograf Ferenc Sinkó, avtor videa Radu Daniel, asistenka scenografinje in kostumografinje Gyopár Bocskai.
Projekt Katastrofa, katerega del je tudi uprizoritev Prometej ’22, je Zveza evropskih gledališč zasnovala kot vrnitev h koreninam evropskega gledališča, tj. k starogrški dramatiki. Eden od pomembnih ciljev projekta je preučiti ogromne pretrese, ki jih je povzročila pandemija, z novega zornega kota, kakor tudi ponovno potrditi vlogo gledališča kot tistega povezovalnega elementa, ki lahko ustvari prostor razmisleka v razdeljeni Evropi. V okviru projekta Katastrofa, ki povezuje 12 gledališč iz 11 evropskih držav, bodo nastale različne koprodukcijske uprizoritve, v katerih bodo ustvarjalci prenesli starogrška besedila v sodobne situacije.
Metafora o Prometeju kot meditacija o položaju sodobnih intelektualcev je tudi v današnjem svetu precej aktualna. Prometej je tisti, ki eliti iz njenega zaprtega kroga ukrade ogenj, znanje, in ga podeli s širšo družbo, za kar je strogo kaznovan. In v tem smislu se je tudi porodila zamisel o projiciranju Vklenjenega Prometeja na današnji čas. Igralci in igralke ansamblov vseh treh gledališč, ki sodelujejo pri koprodukciji Prometej ’22, v predstavi govorijo vas svoj jezik, razen v enem prizoru, ki ga je navdihnil Beckett in v katerem režiser in njegova asistentka postavljata Protagonista v različne situacije. V okviru mednarodnega projekta Katastrofa so predvidena številna gostovanja uprizoritve Prometej ’22, med drugim novembra v Cluju na festivalu Interference 2022 in februarja 2023 v Portu na festivalu Finisterra.
Režiser Gábor Tompa o uprizoritvi Prometej ’22
Priredba Prometej ’22 je nastala v sodelovanju Gáborja Tompe in dramaturginje Ágnes Kali. Režiser Tompa jo je prosil, da napiše besedilo za zbor, ki si ga je zamislil ne le kot homogeni zbor, ki sledi korifejam v neki skupini, temveč kot enega najbolj problematičnih elementov današnjega sveta, in sicer kot predstavnike medijev. »V mislih imam osrednje medije, ki manipulirajo z novicami in z resničnostjo; njihovi predstavniki zelo selektivno obravnavajo dejstva in služijo določeni eliti. Sredi vojn in humanitarnih kriz, ki se dogajajo po svetu, poteka namreč tudi medijska vojna, v kateri vse strani izkrivljajo dejstva. Želel bi osvetliti, kako takšna informacijska vojna vpliva na javno mnenje in blaginjo ljudi oziroma družbe kot celote in kako spreminja cele skupine ljudi v pristranske posameznike. Še več, rad bi pokazal, kako težko se je v že tako skrajno razdeljenem svetu dokopati do dejstev. Naša besedila, ki smo jih napisali skupaj z Ágnes Kali, so razdrla starodavni antični zbor na predstavnike različnih medijskih organov – na poročevalce, filmske ustvarjalce in novinarje, ki pa se vsi pojavijo v predstavi. Zamislili smo si, in tu je bil navdih Beckett, da sta režiser in asistentka režiserja Zevs in Hera, ki nenehno postavljata glavnega igralca – samega Prometeja – v različne položaje. In onadva, bogova, govorita angleško, saj je angleščina nesporno jezik globalizacije. Hkrati pa bi rad povezal mitološko zgodbo o Prometeju, ki so ga za kazen z verigo priklenili na velikansko skalo, kjer mu orli kljuvajo jetra, z zgodbo o križanju, se pravi s krščansko simboliko. Navsezadnje smo vendar v Evropi, evropska kultura pa temelji na grški in judovsko-krščanski tradiciji, četudi trenutno živimo v dobi, ko se velike sile borijo za to, da bi popolnoma izbrisale ne le to tradicijo in dediščino, temveč tudi spomin nanju.«
V intervjuju za gledališki list Prometeja ’22 je režiser Gábor Tompa povedal, da zgodbo predstave postavil v laboratorij oziroma jedrsko elektrarno, »kamor pripeljejo vodilne intelektualce, da jih mučijo z vsemi mogočimi modernimi sredstvi, vključno z radioaktivnim sevanjem. Vsi poznamo številne primere delovanja tajnih služb, ki so opozicijske politike bodisi zastrupile ali pa jih izpostavile radioaktivnemu sevanju v hotelskih sobah. Spomnite se samo nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Juščenka ali pa Aleksandra Navalnega ter drugih opozicijskih osebnosti, ki so jih preganjali in izpostavljali različnim postopkom mučenja bodisi avtoritarni režimi ali pa diktature, zamaskirane v demokracijo. Videli bomo gledališko strukturo, v kateri izvajajo eksperimente z ljudmi. Nanje priklapljajo najrazličnejše aparature in sredstva in z njimi manipulirajo. Manipulirajo z njihovim živčevjem, kar povzroči mučno in počasno smrt. Ne le da je bil Prometej priklenjen na skalo, zaradi česar je bil na milost in nemilost izpostavljen divjim zverem, temveč je bil izpostavljen tudi muhasti naravi in času, kar je po svoje tudi počasna smrt. Toda Ajshilov Vklenjeni Prometej se dejansko ne konča s Prometejevo smrtjo in tudi to vemo, da Prometej v mitu ne umre. To ostaja odprto tudi v naši predstavi, in če smo bolj natančni, glavni igralec – Prometej, ki bolj spominja na kakega od Beckettovih likov, je na koncu v pozi križanega. To simbolizira usodo vseh nas in dejstvo, da je očitno treba za resnico plačati zelo visoko ceno. Ljudje zelo velikokrat plačajo tudi z lastnim življenjem, da lahko povejo resnico.«
Igor Samobor v vlogi protagonista Prometeja
»Vsi poznamo mit o Prometeju, ki je na samem začetku človeške zgodovine ljudem prinesel ogenj in z njim tudi znanje ter jih učil. Dejansko je ljudi učil civilizacije. V času, ko smo tako blizu vojni, ko se nam zdi, da se svet okrog nas sesuva, ko nas obkrožajo lažne novice in se ne znamo odločiti, kaj je resnica in kaj laž, se moramo vrniti k samim začetkom in se odločiti, katere so tiste stvari, ki so res pomembne. Mislim, da je mit o Prometeju ena od stvari, ki jih ne smemo pozabiti, in da se ga moramo naučiti na pamet, da bi razumeli, kaj je bilo njegovo darilo in zaradi česa je bil kaznovan. Ko se režimi spreminjajo, so vedno žrtve; in ravno te žrtve nam lahko pokažejo pot, najsi še tako na kratko. V našem primeru gre za sodobno uprizoritev, brez skale in brez verig. V predstavi uporabljamo ‘visokotehnološki’ sistem mučenja. Verige dandanes pomenijo nekaj drugega; vsi smo priklenjeni na svoje male svetove. Vemo pa, da veliko ljudi še vedno mučijo in da mnogi danes trpijo v ukrajinski vojni in vseh drugih vojnah in na krajih, kakršno je taborišče za pridržanje v zalivu Guantanamo. Vsi vemo, da to obstaja, vendar ne moremo storiti ničesar; lahko samo opazujemo, kako se to dogaja. Mislim, da se moramo od Prometeja ponovno naučiti stvari, ki se morda zdijo patetične, na primer ljubezni, empatije, vsega tistega, kar smo postopoma izgubili. Spet se moramo naučiti skrbeti drug za drugega, ustaviti vojne, poskrbeti za druge – to je znanje, ki nam ga lahko prinese Prometej,« v intervju za gledališki list poudari igralec Igor Samobor, ki igra protagonista Prometeja.
Antični mit o Prometeju
Vklenjeni Prometej je edino delo, v celoti posvečeno Prometeju, ki je prišlo do nas iz antike. Grški bog in prerok Prometej je deloval v korist ljudem, a se je, ko se je postavil na njihovo stran, zapletel v nove šibkosti in težave. Edinstvenost te antične tragedije je tudi v tem, da se ne ukvarja z junaki kot druge nam znane tragedije, temveč s kozmogonijo, razumljeno v grškem smislu besede, tj. z nastankom sveta. Kot zapiše Carl Kerényi (Prometheus. Archetypal Image of Human Existence, Princeton New Jersey: Princeton University Press, 1997) izhaja iz predpostavke o Zevsovem snovalnem dejanju: zrušil je Titane, kar pa je lahko storil samo s Prometejevo pomočjo. To prvo snovalno Zevsovo dejanje, s katerim je hotel uničiti človeški rod, vzpostavi pravni položaj – dike (pravičnost) kot skupno merilo za bogove in ljudi. Prometej – nosilec ognja (Promethèus pyrphóros), prva od tragedij v Ajshilovi trilogiji o Prometeju, govori o tem, kako je Prometej ublažil ta položaj in rešil človeški rod. Druga tragedija, Promethèus desmótes ali Vklenjeni Prometej, razkriva stanje stvari pod novo vladavino Zevsa in drugih olimpijskih bogov. Novi red v njej ni prikazan kot trden za vse čase, temveč bo odvisen od nadaljnjega kozmogoničnega razvoja. In ravno možnost drugačnega razvoja, ki bo presegel Zevsa in olimpijske bogove – kot so dobo Titanov presegla Zevsova dejanja –, daje tej drami tempo in napetost. Šele tretja tragedija, Promethèus Iyómenos (Osvobojeni Prometej), to grožnjo izniči in privede do trdno vzpostavljenega, dokončno urejenega sveta, v katerem živimo. Kerényi poudari, da ima med vsemi grškimi bogovi prav Prometej najbolj nenavaden odnos do človeškega rodu. Prometej je presenetljivo podoben krščanskemu Odrešeniku in hkrati njegovo nasprotje. Od vseh grških bogov se Prometej najbolj zavzame za človeštvo in je na strani ljudi. V tem sta si podobna s Kristusom. Toda Kristus je trpel kot človek. Njegovo celotno poslanstvo je bilo odvisno od njegove tesne povezanosti s človeštvom. Paradoks v njegovem primeru ni v tem, da se je kot človek povezal s človeštvom. Paradoks je prepričanje kristjanov, ki verujejo, da je Kristus bog. Prometej se nikoli ne pojavi kot človek. Vedno je mitološko bitje, nikoli ni bil nič drugega in ni se okoli njega pozneje spletla mitologija. Njegova božanskost je jasna kot beli dan. V njegovem primeru se paradoks začne, ko brani stvar človeštva in ko on, bog, trpi krivico, muke in ponižanje – kar so glavne značilnosti človeškega obstoja. Paradoks je natanko njegova vez s človeštvom. Tako kot je Kristusova božanskost neločljiv del krščanske vere, je Prometejeva vez s človeštvom neločljivo povezana z grškim pogledom na svet.
Ajshilova tragedija se začne s Prometejem, ki ga križajo na samotnem skalnatem obronku na Kavkazu, konča pa se tako, da ga vržejo v globine Tartarja. Prometejeve muke so muke med nebom in zemljo; bogovi so zgoraj, smrtniki spodaj. Vesolje, razdeljeno na ‘zgoraj’ in ‘spodaj’, se prvič pojavi v Vklenjenem Prometeju. V svetu bogov je Zevs vrgel svojega očeta v Tartar, kot je to storil njegov oče pred svojim očetom. V svetu tuzemskega obstoja, preden je Prometej ukradel ogenj, so bili ljudje podobni plazečim se črvom in so se skrivali v skalnih razpokah. Niso razmišljali, niti niso bili sposobni razlikovati tistega, kar je obstajalo zunaj njih. Prometej je prvi absurdni junak; je prvi, ki se upre delitvi sveta na ‘zgoraj’ in ‘spodaj’; prvi, ki je ljudi naredil podobne bogovom in jim dal prazno upanje, da lahko tudi oni oblikujejo bogove po svoji podobi. (Jan Kott: Grška tragedija in absurd v: Konec nemogočega gledališča, Narodni muzej in Inštitut za zgodovino gledališča, Budimpešta, 1997)
O režiserju Gáborju Tompi
Gábor Tompa je leta 1981 diplomiral iz gledališke in filmske režije na akademiji I. L. Caragiale v Bukarešti. Med njegovimi profesorji so bile izjemne umetniške osebnosti, snovalci svetovno znane romunske šole gledališke režije Liviu Ciulei, Mihai Dimiu in Cătălina Buzoianu. Leta 1981 je prvič režiral v Madžarskem gledališču v Cluju, leta 1990 je postal njegov umetniški vodja in prevzel tudi upravno vodenje gledališča. Ustanovil je Fakulteto za dramsko umetnost v Cluju, kjer od leta 1991 vodi program gledališke režije. Kot gostujoči profesor je predaval na Académie Théatrale de l’Union v Limogesu, v Schauspielschule v Freiburgu, na univerzi Brunel v Londonu in na Gledališkem inštitutu v Barceloni. V Romuniji in v številnih drugih državah, med drugim v Franciji, Nemčiji, Španiji, Združenem kraljestvu, Avstriji, Madžarski, Irski, Kanadi, Srbiji, na Češkem in v Južni Koreji se je podpisal pod več kot 80 režij, pri 80 predstavah je bil producent. Šestkrat je prejel nagrado UNITER za najboljšega režiserja sezone, leta 1989 nagrado UNITER za najboljšo predstavo sezone, in sicer za Avtobusno postajo Gao Xing Giana, ter leta 2009 za Tri sestre A. P. Čehova. Leta 2002 je prejel nagrado UNITER za odličnost in izjemne dosežke v karieri. Njegov film Kitajska obramba je leta 1999 prejel nagrado za najboljši celovečerni prvenec na mednarodnem filmskem festivalu v Salernu v Italiji in bil prikazan v uradnem izboru na Berlinskem filmskem festivalu leta 1999. Je avtor več pesniških zbirk in esejev o gledališču. Od marca 2006 do aprila 2008, ko se je Madžarsko gledališče v Cluju pridružilo UTE, je bil kot posameznik član Zveze evropskih gledališč. Med letoma 2007 in 2019 je bil predstojnik katedre za režijo na oddelku za gledališče in ples Kalifornijske univerze v San Diegu. Maja 2018 je bil izvoljen za predsednika Zveze evropskih gledališč.
Predstavitev projekta Katastrofa Zveze evropskih gledališč
Namen projekta Katastrofa je, da bi vnovično potrdili poslanstvo Zveze evropskih gledališč (European Theatre Union/Union Des Théâtres De L’europe – UTE) v takšnem duhu, kot sta ga leta 1990 formulirala Jack Lang in Giorgio Strehler: »Graditi Evropsko unijo z uporabo instrumentov kulture in gledališča, spodbujati kolektivno kulturno gibanje, ki preči jezikovne meje, s čimer bi ustvarili umetniško gledališče, ki ga razumemo kot gonilno silo pri gradnji prijateljstva med narodi.« Globalni šok zaradi pandemije covida-19 je leta 2020 popolnoma postavil na glavo naše vsakdanje življenje ter ohromil celotne družbene, kulturne in gospodarske sisteme. Gre za katastrofo, tako v pomenu, kakršnega doživljamo danes, kot tudi v prvotnem pomenu besede – grška katastrophé označuje nenadno spremembo ali popoln preobrat vsega ustaljenega. Cilj projekta Katastrofa, ki je nastal na pobudo gledališč, včlanjenih v Zvezo evropskih gledališč (UTE), in njihovih partnerjev, je preučiti ogromne pretrese, ki jih je povzročila pandemija, z novega zornega kota, kakor tudi ponovno potrditi vlogo gledališča kot tistega povezovalnega elementa, ki lahko ustvari prostor razmisleka v razdeljeni Evropi. Pri projektu sodeluje dvanajst gledališč: Državno gledališče Konstanca (Romunija), Madžarsko gledališče v Cluju (Romunija), Narodno gledališče Severne Grčije (Grčija), Praško mestno gledališče (Češka), SKD Martin (Slovaška), SNG Drama Ljubljana (Slovenija), Katalonsko narodno gledališče (Španija), Narodno gledališče São João (Portugalska), Gledališki laboratorij Sfumato (Bolgarija), Narodno gledališče Strasbourg (Francija), Narodno gledališče Luksemburg (Luksemburg), Jugoslovansko dramsko gledališče (Srbija). Plod sodelovanja med gledališči bo sedem koprodukcij na teme starogrških tragedij. Te teme, ki niso le uprizoritvena umetnost, temveč tudi nekakšen esperanto evropske izkušnje, so izhodišče za oblikovanje skupne ustvarjalne strategije v post-globalni Evropi s pomočjo novih dramskih in gledaliških del.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
