Margaret Atwood: Penelopiada
Premiera prve slovenske uprizoritve v režiji Livije Pandur bo v nedeljo, 29. maja 2022., ob 21.00 na Peklenskem dvorišču Križank.

Koproducenta Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana in Festival Ljubljana predstavljata prvo slovensko uprizoritev drame Penelopiada slovite kanadske avtorice Margaret Atwood v prevodu in priredbi Tiborja Hrsa Pandurja in v režiji Livije Pandur. Premiera uprizoritve, s katero SNG Drama Ljubljana slavnostno zaokrožuje repertoar sezone 2021/22, bo v nedeljo, 29. maja, ob 21.00 na Peklenskem dvorišču Križank. V uprizoritvi igrajo članice Draminega igralskega ansambla Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić ter gostje Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina. Dramaturg je Tibor Hrs Pandur, scenograf Sven Jonke, kostumograf Leo Kulaš, svetovalka za gib Sanja Nešković Peršin, avtorja glasbe sta Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, glasbena vodja Živa Ploj Peršuh, lektorica Tatjana Stanič, študijska asistentka dramaturga Brina Jenček in asistent kostumografa Matic Veler. Prve ponovitve se bodo na Peklenskem dvorišču zvrstile 30. maja, 6. in 23. junija ob 21.00, naslednje pa 12., 13., 19., 20., 22., 26., 27., 28. in 29. septembra 2022. ob 20.00.

Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Aljoša Rebolj/SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana

Režiserka Livija Pandur je o Penelopiadi zapisala: »Margaret Atwood ob predelavi svojega romana v dramsko strukturo navaja, da je njeno dramsko besedilo Penelopiada odsev ali odmev najprej trojanske vojne, potem Homerjeve epske pesnitve Odiseja, mnogih post-homerskih izpeljav zgodbe (od Ovidija, Danteja, Chaucerja do Jamesa Joycea in mnogih drugih) in seveda njenega romana Penelopiada, na katerem dramatizacija temelji. Že roman ni le enostavna priredba Odiseje, saj v naraciji postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov obesil (zaradi domnevnega izdajstva in odnosov s snubci). Glasove Penelope in dekel kot tragiškega grškega zbora postavlja avtorica v grško podzemlje, v zasmrtje, kjer s humorjem in ironijo odkrivajo v Odiseji prikrite in zamolčane dogodke. Vsi liki iz Odiseje so demitizirani in predstavljeni kot ljudje s svojimi slabostmi, so hkrati dobri in zli in nikakor ne absolutni junaki, kot jih slika Homer. Lik Homerjeve Penelope, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve ključni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. Uprizoritveni koncept sledi posmrtnemu reflektiranju dogodkov in intimnemu razkrivanju Penelopine zgodbe, ki jo zdaj, ko je mrtva in ‘ko je drugim zmanjkalo sape’, lahko pripoveduje brezobzirno, brez strahu in brez cenzure, ne misleč na srečen konec, do katerega ‘se najlaže dokoplješ, če pustiš prava vrata zaklenjena in spiš med divjanjem’. Ključno vlogo v predstavi imajo dekle, služkinje, ki kot antični zbor končno lahko pojejo in pričajo, komentirajo in uprizarjajo lastno zgodbo ter nenehno spodbijajo predvsem Penelopino pričevanje; to pa po drugi strani razkriva doslej skrite mehanizme ‘uradne verzije’ Odiseje. Uprizoritev tako prepleta tri osnovne nivoje naracije. V družbi, v kateri smo še vedno priča nezaslišanemu nasilju nad ženskami, posilstvom in pobijanju, izkoriščanju, neenakosti in podrejenemu položaju žensk, je vsaka pogumna izpoved, tako kot v Penelopiadi, postavljena pred sodišče, pred razsodnika, ki naj bi ugotovil, kdo laže, kdo ima prav in kdo je močnejši. Kje se konča laž in se razgali resnica? Kako dolgo bo Penelopa tkala svoj mrtvaški ali poročni prt? Ji je uspelo stkati iz te preje nov mit o sebi? Nam laže ali nam govori resnico? V interpretaciji Margaret Atwood je Penelopa predvsem drzna in iznajdljiva ženska, ki se ne le zaveda svoje vloge, ampak jo tudi izjemno pretkano skriva, svojo podobo sestavlja iz fragmentov lastnih spominov in s tem opominja, kako je resnica nenehna konstrukcija in dekonstrukcija zgodovine. Da ne obstaja niti v osebni izpovedi niti v mitih, ampak nekje vmes. Spominjanje in uprizarjanje spominov je zanjo edini način osvoboditve. Mora gledati nazaj, da bi se lahko premaknila naprej. Zdi se, da se lahko samo s tem pričevanjem končno osvobodi zapora vsiljene zgodovine, v katero so jo ujeli, in stke novo zgodbo iz svojih preteklih dejanj. In tako kot mnoge pred njo ne more izgubiti ničesar drugega razen lastnih verig.«

Tibor Hrs Pandur, prevajalec, avtor priredbe Penelopiade in dramaturg prve slovenske uprizoritve, je zapisal: »Margaret Atwood, rojena v Ottawi (Ontario, Kanada) leta 1939, velja za eno najuspešnejših pisateljic 20. in 21. stoletja. Tako v svojih začetnih kot kasnejših delih se ukvarja s ‘politiko moči’ med spoloma, z distopično ‘spekulativno fikcijo’ in z reinterpretacijo mitskih zgodb iz perspektive utišanih žensk. Poezija in romani Margaret Atwood so pogosto popotovanja skozi nezavedno njenih likov, ključna značilnost njenih ‘junakinj’ pa je, da zavestno odklanjajo vsiljene vloge žrtev. Kot piše Barbara Dell’Abate-Çelebi, Atwood v Penelopiadi reinterpretira ‘arhetipe ženske pasivnosti in viktimizacije, pri čemer uporablja sodobne ideje pravičnosti in raznolikost žanrov’. Atwood nasploh uporablja fantastične, futuristične in pravljične tehnike za preučevanje feminističnih ideologij in bioloških, družinskih ter družbenih izkušenj žensk. Na začetku kanona zahodne literature kraljuje Penelopa, ki zvesto čaka na vrnitev svojega moža Odiseja z vojnega pohoda nad Trojo; zanj varuje prestol, odvrača snubce, sama vzgaja sina in ne dopušča, da bi karkoli skrhalo njun zakon in oblast. A v reinterpretaciji tega mita, sprva v romanu Penelopiada (2005, preveden istega leta v slovenščino kot Penelopina preja) in kasneje v istoimenski dramski adaptaciji (prvič uprizorjeni 2007), Penelopa, ki je dolgo veljala za arhetip zapuščene, zveste, uslužne in pasivne žene, postane osrednja, močna, odločna in osvobojena ženska ikona, ki iz sodobne perspektive spodnaša predsodke zahodnega kanona in se razkriva kot mnogo kompleksnejši lik od tistega v Homerjevem epu. Penelopiado so označili za ‘fiktivno avtobiografijo’, ‘hibrid več žanrov’, ‘mitografsko metafikcijo’ ali ‘parodijo’, Atwood pa jo je v enem od intervjujev imenovala ‘kabaret’, ki sta ga  inspirirali grška tragedija in satirska igra. Parodično noto razkriva že naslov, saj so epi večinoma popis dejanj junakov in bojevnikov ali pripoved o slavni zgodovini  nekega naroda (Eneida, Luzijada, Henriada itd.). Atwood dosledno zavrača oznako, da so njena dela ‘feministična’, če je s tem mišljeno zgolj, da so osrednji liki ženske. Pod vprašaj postavlja predvsem poenostavljeno enačenje žensk in feminizma in se upira neposredni identifikaciji tako s feminizmom kot s katerimkoli drugim kritičnim gibanjem. Njeno ‘feministično’ držo najbolje označuje izjava iz uvoda k Deklini zgodbi, kot odgovor na vprašanje, ali je to feministični roman: ‘Če imate v mislih ideološki traktat, v katerem so vse ženske angeli in/ali žrtve, potem to ne drži; če pa govorimo o temi, kjer so ženske človeška bitja, z vsemi odtenki človeških značajev in vedenja, hkrati pa tudi zanimive in pomembne, potem to drži.’ Zato so antagonizmi med ženskimi liki in preizpraševanje možnosti t. i. ‘univerzalnega sestrstva žensk’ pogosta tema njene literature. Atwood ni dala glasu zgolj po Homerju ‘utišani’ Penelopi, ampak tudi dvanajstim ubitim deklam, ki so v antiki pripadale suženjskemu razredu brez kakršnihkoli pravic ter predstavljale ‘orodje brez uma’ v rokah tedanje elite, in poboj katerih Homerjev ep zgolj površno omeni. Obešene dekle v posthumnem sojenju proti Odiseju v Penelopiadi za svojo smrt okrivijo tako Odiseja kot Penelopo in s tem problematizirajo avtentičnost celotne Penelopine pripovedi. Hkrati pa izid sojenja reflektira sodobne zločine, nepravičnosti in sprenevedanja glede zlorab, zatiranja in ubijanja žensk. Atwood tako demitizira zgodovino, ki jo pišejo ‘zmagovalci’, in opozarja na nevarnost nekritičnega verjetja katerikoli zgodbi, ki se razglaša za dokončno resnico.«

Penelopo, protagonistko drame, ki izreče »Ko sem umrla, so me spremenili v zgodbo, žal ne v takšno, ki bi jo želela slišati,« igra prvakinja igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Polona Juh:  »Mit o Penelopi se je dopolnjeval skozi čas, ko so o njej in namesto nje pisali zgodbo drugi. V patriarhalnih okoljih so jo oblikovali v prispodobo potrpežljive, brezpogojno vdane, diskretne in uvidevne žene, ženske, ki je zaradi ljubezni pripravljena vse svoje življenje podrediti moškemu. Zakaj Penelopa ne bo nikoli pila iz reke pozabljenja? Kaj so resnice in polresnice njenega preteklega življenja? Je mit o Penelopi poučna legenda? Kje je bila, ko je Odisej obesil dvanajst njenih najljubših dekel? So ženske danes enako zaznamovane kot v preteklosti? So razumljene ali podobno kot Penelopa pogrešajo prava usta, skozi katera bi lahko govorile? Je drugi breg reke še vedno preveč oddaljen, da bi bile slišane? Penelopa, o kateri piše Margaret Atwood, bi rada povedala ženskam: ‘Ne zgledujte se po meni,’« je poudarila Polona Juh.

Informacije o predstavi:

Margaret Atwood
PENELOPIADA
Prva slovenska uprizoritev
Koprodukcija: SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana

Režiserska LIVIJA PANDUR
Prevajalec, avtor priredbe in dramaturg TIBOR HRS PANDUR
Scenograf SVEN JONKE
Kostumograf LEO KULAŠ
Svetovalka za gib SANJA NEŠKOVIĆ PERŠIN
Glasba SILENCE
Oblikovanje svetlobe VESNA KOLAREC
Glasbena vodja ŽIVA PLOJ PERŠUH
Lektorica TATJANA STANIČ
Asistentka dramaturga (študijsko) BRINA JENČEK

Igrajo
POLONA JUH Penelopa
SABINA KOGOVŠEK Evrikleja
SAŠA PAVLIN STOŠIĆ Tanis; Helena
GAJA FILAČ AGRFT Melanto
IVANA PERCAN KODARIN AGRFT Klitija
Zbor dekel
ZALA HODNIK k. g.
URŠKA KASTELIC k. g.
ANA PLAHUTNIK k. g.
MARIA SHILKINA k. g.

PREMIERA NEDELJA, 29. MAJ, ob 21.00 na Peklenskem dvorišču Križank
PRVA PONOVITEV PONEDELJEK, 30. MAJ, ob 21.00 na Peklenskem

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]