Kabaret Kaspar: svetovna premiera najnovejše igre Tene Štivičić v režiji Marjana Nečaka 26. maja 2022. na Velikem odru SNG Drama Ljubljana

Krstna uprizoritev najnovejše igre mednarodno uveljavljene in večkrat nagrajene hrvaške dramatičarke Tene Štivičić Kabaret Kaspar bo slavnostno zaokrožila program sezone 2021/22 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. Tena Štivičić je igro Kabaret Kaspar napisala po naročilu Drame in v tesnem sodelovanju s priznanim makedonskim režiserjem in skladateljem Marjanom Nečakom. Ob njem avtorsko ekipo krstne uprizoritve sestavljajo prevajalka in dramaturginja Darja Dominkuš, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Jelena Proković, avtor videa Marin Lukanović, lektorica Tatjana Stanič, koreograf Klemen Janežič, oblikovalec luči Borut Bučinel ter asistent režiserja Žiga Hren in asistentka kostumografinje Saša Dragaš. V uprizoritvi igrajo Barbara Cerar, Saša Tabaković, Iva Babić, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Benjamin Krnetić, Nina Valič, Klemen Janežič in Janez Škof. Svetovna premiera Kabareta Kaspar bo v četrtek, 26. maja, ob 20.00 na Velikem odru Drame. Prvi in hkrati edini ponovitvi pred poletnim premorom bosta na sporedu 27. in 28. maja ob 19.30.

Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Počitnice na neobljudenem otoku obljubljajo oddih od ponorelega sveta, za tiste seveda, ki si jih lahko privoščijo. Pod vodstvom nenavadne turistične vodičke (Barbara Cerar) in njene turistične agencije prispe na skrivnostni otok pisana druščina tako ali drugače pregorelih intelektualcev, strokovnjakinj in strokovnjakov, ki je elitna in reprezentativna obenem. Skupino sestavljajo duhovnik (Saša Tabaković), poklicna zagovornica človekovih pravic (Iva Babić), psihiatrinja (Pia Zemljič), psiholog (Uroš Fürst), arheolog (Benjamin Krnetić), pediatrinja (Nina Valič) ter pesnik in umetnik (Janež Škof). Dopustniki si obetajo nekakšen preporod v nedotaknjeni naravi, razstrupitev telesa in duha, okušanje svobode, ki je sicer nikjer več ni. Posebna atrakcija otoka je možnost srečanja s skrivnostnim »divjim človekom« (Klemen Janežič), ki sodi v nabor lokalnih otoških legend. Ideja o Kasparju (izkaže se, da mu je ime Rudi), nekakšnem »naravnem« bitju, ki je zraslo v izolaciji in ga nista pokvarili vzgoja in kultura, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Z njegovo pomočjo naj bi razrešili ključna vprašanja naše civilizacije o nasprotju med biologijo in kulturo. In čeprav se skrivnostni Kaspar na otoku res prikaže, počitnikarji o njem ne izvedo skoraj nič, pač pa veliko razkrijejo o sebi, o frustracijah, anomalijah in strahovih, ki poganjajo sodobni svet. Namesto regeneracije počitniška elita preživlja abstinenčno krizo, ker na otoku ni interneta. Relaksacijo onemogočajo nasprotja med njimi, ki se samo še poglabljajo, meditacijo pa motijo konkretna vprašanja o svobodi in etiki. Kaspar oziroma Rudi predstavlja lakmusov papir za vse druge, ki se z njim ukvarjajo. »Kaspar je zmeraj neznanka, ker vse, kar o njem sklepamo, sklepamo na podlagi svojega psihološkega in antropološkega aparata. Danes, pa to mogoče ni samo problem današnjega časa, je Kaspar nujno tudi nekakšna solipsistična refleksija. Mogoče pa je za tega Kasparja najpomembneje, da ob potrebi po stiku, socializaciji in ljubezni to splošno nevrozo trenutka, ki zmelje vse okrog sebe, prepozna kot preveliko grožnjo,« v intervjuju za gledališki list razmišlja avtorica Tena Štivičić.

»Opazujoč svet zadnjih nekaj let, še precej pred pandemijo, me je tedanji ravnatelj Drame Igor Samobor okužil s temo Kasparja Hauserja. S temo, ki je zelo delikatna, hkrati pa izzivalna za umetniško ustvarjanje. Pri Handkeju in številnih drugih predlogah nisem našel pravega izziva, predvsem ne za glasbeno gledališče. Potem pa sem jaz s to temo okužil Teno Štivičić, ker sem presodil, da samo ona lahko napiše besedilo, ki se ukvarja z nami danes, v okoliščinah, v katerih smo se znašli in se v njih ne znajdemo. Z besedilom sva se ukvarjala približno tri leta in ga zaključila z naslovom Kabaret Kaspar. Lik Kasparja je zgolj katalizator za ostale like oziroma mednarodno združenje strokovnjakov, ki pridejo na osamljeni otok, da bi se umaknili vsakdanu, ker sodijo, da bodo tu dosegli razstrupitev telesa, uma in svobode, kot je ne bi nikjer drugje. Motiv oddiha pa je lov na divjaka. Pojav tega bitja postavi na glavo ves oddih in zmede vse odnose. Vsak ima drugačno idejo, kaj in kako z njim, kaj naj z njim naredijo, in tudi teorijo, kdo in od kod je in kdaj je prišel na ta otok. Toda dosežejo negotovo soglasje o tem, da bi bilo treba nežno ponovno spoznati civilizacijo in vzpostaviti zaupanje. Ta tema s kritično izostreno ironijo in humorjem opazuje svet, v katerem smo in ki se niti na osamljenem otoku ne more osvoboditi svojih nasprotij in ujetosti v različne interese, prepričanja in predsodke. Večina besedila je napisana v prozi in verzu, v nenavadnem ritmu, ki bo omogočil glasbenemu in dramskemu izrazu nenavadnost interpretacije. Prav tako je metafora osamljenega otoka kot kraja dogajanja ključnega pomena za koncept uprizoritve,« je uprizoritev, ki jo prežema avtorska glasba v energični izvedbi članic in članov igralskega ansambla Drame, napovedal režiser in skladatelj Marjan Nečak.

Prevajalka igre in dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš v gledališkem listu zapiše, da Tena Štivičić v Kabaretu Kaspar »kritično opazuje sodobno družbo in pri tem ohranja smisel za humor. Svoje junake tipizira dvojno, poklicno in nacionalno. Vendar je še bolj kot rahlo komično tipiziranje pomembna samoironija, s katero se zgarana Slovenka, zaskrbljena Američanka, zapeti Anglež, svobodomiselna Francoza, lahkomiselni Balkanec in prestrašeni Nemec razgaljajo in obenem vzbujajo naše razumevanje. Na počitnice so šli, da bi se vsaj malo odmaknili od kriz našega časa, a so brez delujočega omrežja zapadli še v odtegnitveno krizo. Simptomi so resni in naše predstavnike družbene »elite« degradirajo v skupino smešnih, včasih že kar paničnih posameznikov, ki izgubljajo nadzor nad seboj. Videti je, da je digitalizirana zavest povozila tako samozavest kot tudi prepričanja in načela. Kar ostane, je sebičnost, strah pred vsem in vsakomer, strah pred katastrofo, ki bo prej ko slej prišla. In zdi se, da je v svetu negotovosti, v katerem smo se znašli, edina gotovost prav neizogibna katastrofa. Tena Štivičić o trenutku, ki ga živimo, govori skozi stilizirano formo. Ritmiziran govor, rime, petje niso ravno kabaret v tradicionalnem smislu, ki s točkami in skeči skozi šalo in sarkazem opozarja na aktualne dogodke v družbi. Lahkotno prehajanje iz običajnega dialoga v druge, tako ali drugače stilizirane oblike govori tudi o tem, da je vse naše bivanje že dolgo en sam nastop, samoprezentacija, trženje, samoreklama, neskončen reality show, ki je nadomestil življenje samo. Tudi na samotnem otoku.«

O AVTORICI

Tena Štivičić je končala študij dramaturgije na zagrebški Akademiji za dramsko umetnost in leta 2004 opravila še magisterij iz dramskega pisanja na Goldsmiths Collegeu Univerze v Londonu. Njena prva igra Spet ta nedelja (Nemreš pobjeć od nedjelje), ki jo je napisala v tretjem letniku akademije, je doživela krstno uprizoritev v Zagrebškem gledališču mladih. Zanjo je dobila rektorjevo nagrado in nagrado Marin Držić, večkrat so jo uprizorili doma in v tujini. Diplomska igra Dve (Dvije) je bila prvič uprizorjena v Beogradu v Ateljeju 212 leta 2003. Po razpadu Jugoslavije je bila to prva nova hrvaška drama, uprizorjena v katerem od srbskih gledališč. Sledile so uprizoritve v širšem prostoru, tudi v HNK v Zagrebu, prva uprizoritev v angleškem prevodu pa je bila leta 2018 v kanadskem Torontu. Sledile so igre Fragile!, Kresnice, Sedem dni v Zagrebu, Invisible, Evropa, ki so bile uprizorjene na hrvaških in tujih odrih; v Nemčiji, Veliki Britaniji, Švici, Turčiji, Avstriji, Sloveniji, na Švedskem, v Bolgariji, Kanadi, Estoniji, Španiji, Italiji in na legendarnem britanskem radiju BBC4. Igre, prevedene in objavljene v številnih jezikih, so bile tudi večkrat nagrajene, posebej je treba omeniti evropsko avtorsko nagrado in nagrado za inovativno dramsko besedilo za igro Fragile! na festivalu Stückemarkt v Heidelbergu leta 2008. Ob petdesetletnici legendarnega gledališča Royal Court v Londonu leta 2006 sta BBC in Royal Court Theatre Teno Štivičić uvrstila na seznam petdesetih mladih dramatikov, ki bodo v naslednjih petdesetih letih zaznamovali gledališče v Veliki Britaniji. Leta 2014 je z igro Tri zime postala prva hrvaška avtorica, ki so jo uprizorili v National Theatru v Londonu, enem od najpomembnejših gledališč na svetu. Režiser je bil znameniti Howard Davies. Je tudi prva hrvaška avtorica s prestižno mednarodno nagrado Susan Smith Blackburn, ki jo podeljujejo najboljšemu besedilu, napisanemu v angleščini. Igro Tri zime so doslej uprizorili v Veliki Britaniji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Avstriji, Nemčiji, Estoniji, na Švedskem in na Japonskem, kjer je bila nominirana za nagrado Yomiuri za najboljšo uprizoritev na Japonskem leta 2019, razglašena za najboljšo uprizoritev prevedenega besedila in nagrajena za najboljšo režijo. Uprizoritev Tri zime zagrebškega HNK v režiji Ivice Buljana je gostovala v Mariboru, Ljubljani, Pulju, Slavonskem Brodu, na Brionih in Reki, v Beogradu, Podgorici, v Tel Avivu na 9. mednarodnem gledališkem festivalu Hanoch Levin, na 62. Sterijevem pozorju v Novem Sadu, na Dubrovniških poletnih igrah in v znamenitem dunajskem Volkstheatru. Na festivalu MESS v Sarajevu je dobila nagrado žirije za najboljšo predstavo, na 27. Marulićevih dnevih v Splitu pa nagrado za sodobno dramsko besedilo in nagrado občinstva za najboljšo uprizoritev. Njeno novo igro 64 so lani krstno uprizorili v beograjskem Ateljeju 212, potem pa še v zagrebškem HNK. Na letošnjih 32. Marulićevih dnevih v Splitu je dobila nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot dramaturginja in urednica je Tena Štivičić dvakrat sodelovala z očetom Ivom Štivičićem; pri uprizoritvi Štivičićeve priredbe Krleževe proze Pijana noč 1918 in njegovega besedila Shakespeare v Kremlju. Za uprizoritev Pijana noč 1918 je Tena Štivičić leta 2008 na Festivalu malih odrov na Reki dobila nagrado za dramaturgijo. Od leta 2003 objavlja kolumne v reviji Zaposlena. Svojevrsten zagrebško-londonski dnevnik, v katerem piše o osebnih doživetjih in družbenih fenomenih, je doslej izšel v treh knjigah: Odštevanje (2007), Hudič ne spi (2010) in Pepelkino maslo (2016).

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]