V sredo, 26. januarja, ob 20.00 bo na Velikem odru SNG Drama Ljubljana premiera prve slovenske uprizoritve drame Party, ki jo je po svojem celovečernem filmu napisala slovita britanska scenaristka in režiserka Sally Potter, režiral pa Ivica Buljan. Avtorsko ekipo uprizoritve Party ob režiserju Ivici Buljanu sestavljajo prevajalka Tina Mahkota, umetniški sodelavec Robert Waltl, dramaturginja Mojca Kranjc, scenograf Mark Požlep, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalca svetlobe in videa son:DA in Toni Soprano Meneglejte, lektor Arko, asistentka dramaturginje Manca Sevšek Majeršič in asistentka kostumografinje Nina Gorišek. V uprizoritvi igrajo Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Polona Juh, Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Saša Pavlin Stošić in Timon Šturbej. Prva sklopa ponovitev bosta na sporedu 27., 28. in 29. januarja ter 9. in 10. februarja ob 19.30 na Velikem odru.

»Sally Potter je britanska režiserka in scenaristka, znana predvsem po svojem filmskem opusu. Celovečerni film, s katerim je zaslovela, je Orlando (1992) po romanu Virginie Woolf s Tildo Swinton v naslovni vlogi. Je tudi avtorica Gneva (Rage, 2009), prvega v zgodovini filma, ki je bil premierno (v sedmih delih) predvajan na mobilnih telefonih.

Fotografija preuzeta s portala SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Njen film Party, za katerega je napisala tudi scenarij, je bil premierno predvajan februarja 2017 na filmskem festivalu Berlinale, na katerem so ga kot najboljšega nagradili nemški filmski kritiki, kmalu zatem, novembra istega leta, pa je bil uvrščen tudi na festival Liffe v Ljubljani (z naslovom Zabava). Film je posnet v črno-beli tehniki; prizorišče je omejeno na nekaj prostorov ne preveč razkošnega londonskega stanovanja višjega srednjega razreda; trajanje je za žanr celovečernega filma razmeroma kratko, dobrih 70 minut, in vtis je, da gledamo dogajanje v realnem času; oseb je sedem in vseh sedem vlog je oblikovala vrhunska mednarodna igralska zasedba (2 Britanki, 1 Britanec, 2 Američanki, 1 Irec in 1 Švicar).

Odrsko priredbo (2018) filma, ki ga je recenzent ugledne ameriške revije za filmsko umetnost Variety primerjal z dvema filmoma, z Kdo se boji Virginie Woolf? Mika Nicholsa po igri Edwarda Albeeja in z Diskretnim šarmom buržoazije Luisa Buñuela, je napisala avtorica sama. Žanrsko se igra uvršča med črne komedije. Party na svojem domu priredi Janet, ki je pravkar dosegla najvišjo točko svoje politične kariere – postala je ministrica za zdravstvo vlade v senci. Z možem, znanstvenikom, povabita na slavje najožji krog prijateljev: Janetino najbližjo zaupnico z njenim možem, Janetino prijateljico, ki je profesorica t. i. ženskih študij, z njeno nosečo ženo, ki je znamenit chef, in Janetino sodelavko z njenim možem, privlačnim mladim finančnikom, ki pa pride brez žene in napove, da se jim bo ta pridružila pozneje.

Duhoviti, inteligentni, kot blisk hitri dialogi se dotaknejo tem, kakršne pričakujemo v krogu izobraženih, razgledanih in elokventnih oseb z artikuliranimi stališči: politike, krize zdravstvenega sistema, demokracije, feminizma … Njihov racionalni in kultivirani modus pa preglasijo emocije, ko Janetin mož izbere prav ženin party za razkritje dveh dejstev: da je na smrt bolan ter da se bo ločil od žene in svoje preostale dni preživel z omenjeno Janetino sodelavko. Njegovo zdravstveno stanje in neslutena odločitev usodno vplivata na vse zbrane. Naraščajoča napetost nadaljnjega razvoja dogodkov, novih razkritij in priznanj, predvsem pa spoznanja o krhkosti navidez še tako trdnih odnosov in močnih zavezništev, kulminira v presenetljivem finalnem obratu, ki pa mu je detektivsko pozornejši gledalec lahko že prej prišel na sled,« je v repertoarni napovedi zapisala dramaturginja uprizoritve Mojca Kranjc.

Režiser Ivica Buljan je ob predstavitvi sezone 2021/22 povedal, da ga film Sally Potter The Party (Zabava) zanima predvsem kot predloga za performans. »Gre za film, ki v času brexita, takrat je namreč nastal, kot politična satira obravnava zelo pomemben trenutek v britanski zgodovini, ampak seveda ne kot prvo, lahko bi rekli naslovno stran, temveč iz perspektive likov iz buržoazne družbe, ki zasedajo visoke položaje in ki na videz niso pomembni, vendar prek odnosov med njimi veliko izvemo o aktualnem stanju v deželi in o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Zdi se mi, da je v letu, ko se bodo v Sloveniji dogajale volitve, morda pomembno pogledati, kaj se godi za vrati, oziroma kaj politiki počnejo v trenutkih sprostitve in kako lahko njihove majhne zasebne veselice spremenijo celo potek realnosti za nas ostale. Tako da to gradivo jemljem predvsem kot predlogo, ki bo z vrhunskimi igralci zaživela šele v performativni iskrivosti, ki bo tudi povabilo publiki, da bo v dvorani SNG Drama sodelovala na resnični, veliki zabavi.«

Iz gledališkega lista

Klavstrofobična in intenzivna komorna drama Party ima zaradi številnih razkritij skrivnosti in mnogih preobratov pospešen, skoraj frenetičen tempo. Že začetek napoveduje tragedijo in ta je zgnetena med uvodni prizor, v katerem vidimo poblaznelo Janet s pištolo v roki, in zadnjega, ki se ujema s prvim. Tudi naslov Party je popolnoma ustrezen, če razumemo party kot dogodek, na katerem je skoraj po pravilu kdo party breaker, ki kvari razpoloženje in spreminja party v tragikomedijo. Party, kot je naslovljena drama, je proslava Janetine razglasitve za zdravstveno ministrico vlade v senci. Čeprav se v igri nikjer izrecno ne omeni, kateri stranki pripada Janet, ni težko sklepati, da je članica britanskih srednjerazrednih novih laburistov, ki jim nekateri radi rečejo salonski levičarji – zaradi premalo stika s prvotnimi volivci starih laburistov, pripadniki delavskega razreda. Drama premore tudi veliko dozo satire, saj se osebe, ki nastopijo v njej, v teku dogajanja izkažejo za popolnoma hinavske in nenaklonjene načelu »prakticiraj, kar pridigaš«. Janetin soprog Bill je univerzitetni profesor, ki se je, da bi ji bil v oporo pri politični karieri, odrekel profesuri na univerzi Yale. Oseba, ki s svojim radikalnim etosom in skrajnim cinizmom spodkopava politično korektni govor drugih dramskih oseb, je Janetina najtesnejša prijateljica April, ki pride na party s svojim nemškim partnerjem Gottfriedom, življenjskim trenerjem, zdravilcem in privržencem new agea. April je nekdanja aktivistka, to pa vsekakor takoj pomeni, da se ne bo pomišljala zmetati vsem resnico v obraz in sugerirati radikalne in odločne ukrepe za reševanje konfliktov. Po radikalnosti spominja April na Maggie, mačko na vroči pločevinasti strehi iz istoimenske drame Tennesseeja Williamsa, ki s prakticiranjem radikalne epistemologije oziroma ideje, da je treba prinesti vse skrito na površje, prav tako sproži zaporedje tragičnih dogodkov, to pa utemeljujejo in omogočajo latentna hinavščina in laži. Na party prideta tudi Billova prijateljica Martha, univerzitetna profesorica ženskih študij, in njena partnerka Jinny. In nazadnje se kot človek, ki očitno ne spada v tak politično korekten krog, pridruži prijatelj Tom, bankir, čigar soproga je Janetina tesna sodelavka. Oseba, za katero se napoveduje, da bo prišla, je njegova soproga Marianne … […] Krog najrazličnejših hinavščin, napačnih prepoznav in neprepoznav ljudi, izgubljenih v racionalistično-narcističnih prepričanjih, da so presegli živalsko, nagonsko in intenzivno afektivno v sebi … […]

Željka Matijašević, Dobro je, da ima vsak party svojega party breakerja (odlomek)

Sally Potter (1949) je angleška ustvarjalka, ki deluje na platformi multi-izraznosti. Kot pripadnica nižjega srednjega razreda v strogo hierarhizirani britanski družbi, ki tako težko dopušča kakršnekoli prehode med razredi, je že kot najstnica zapustila uradne šole in se podala na negotovo pot svobodne ustvarjalke. Samosvojo, neodvisno ustvarjalno pot je začela v domeni kratkega filma z 8-mm kamero. Kasneje je preko plesa in performansa svojo ustvarjalnost zaokrožila predvsem v sferi celovečernega filma. Sally Potter že več kot 50 let ustvarja kot filmska avtorica v polnem pomenu, saj režira zgolj svoje lastne scenarije. V zgodnjih letih se je, ob prvih kratkometražnih filmskih poskusih, ki jih je naredila že pri šestnajstih, izražala predvsem s plesom. Njena edina formalna izobrazba je prav tako plesna: London School of Contemporary Dance. Tu je bila kolegica slovenske plesalke Ksenije Hribar. […] Gostiteljica Janet podobno kot gospa Dalloway Virginie Woolf prireja soirée za najbližje prijatelje, ki to morda niti niso. Za prijatelje, ki so »kultivirani in politično aktivni ljudje«, karkoli že to pomeni. Protagonisti – večinoma aktivisti – so hermetično, kot v studiu reality showa, zaprti v londonskem stanovanju. Postarani so že in onkraj revolucionarjenja in ideologiziranja. Njihovi ideali so pokopani, ostaja jim suhoparna realnost in soočenje z lastno minljivostjo. Vsak od njih je postal oziroma ostal wanabee svojega ideala in na to jih neprestano opozarja morebitni alter ego Sally Potter, upokojena aktivistka April. Mladi rod je ukleščen v denar, javno podobo in celebrity showe. Liki so izrazito koreografirani in izgubljeni vsak v svojem pamfletizmu. Nad njimi kot fantazmagorija visi (ne)pojavnost femme fatale Marianne. Aktivizem je post-post, prežvečena forma, vsebina je izgubljena. Aktivistom ostajajo zgolj zažgane pastetke. […]

Manca Sevšek Majeršič, Post-post-aktivizem Sally Potter (odlomek)

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]