VSE SIJAJNE STVARI Duncana Macmillana v režiji Nataše Barbare Gračner: prva slovenska uprizoritev premierno v Mali Drami (5. 11. 2021)
Sezono 2021/22 v Mali Drami nadaljujemo s prvo slovensko uprizoritvijo monodrame Vse sijajne stvari sodobnega britanskega dramatika Duncana Macmillana v režiji Nataše Barbare Gračner, ki prvič režira v SNG Drama Ljubljana. Soavtor igre, v izvirniku naslovljene Every Brilliant Thing (2013), je Jonny Donahoe. Prevajalec drame in igralec v uprizoritvi je Uroš Fürst. Avtorsko ekipo sestavljajo še asistent režiserke Dimitrij Gračner, scenografinja Sara Slivnik, avtor glasbe Martin Vogrin, lektorica Tatjana Stanič, učitelj klavirja Joži Šalej in strokovni sodelavec psihiater Borut Škodlar. Po premieri v Mali Drami, ki bo v petek, 5. novembra, ob 20.00, načrtujemo še sklope ponovitev med 6. in 13. novembrom, 13. in 15. decembrom ter 22. in 28. decembrom. Ob tej priložnosti bi vas želeli obvestiti tudi, da je premiera drame Jacques in njegov gospodar Milana Kundere v režiji Doriana Šilca Petka, ki smo jo na Velikem odru Drame načrtovali v soboto, 6. novembra, zaradi nepredvidenih okoliščin prestavljena na 23. december.
Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan
Duncan Macmillan velja za enega najvznemirljivejših glasov sodobne britanske dramatike. Zase pravi, da se preko tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda bolj kot kdajkoli. Odtise eksistencialnosti njegove pisave lahko jasno zaznamo tudi v njegovi monodrami Vse sijajne stvari (Every Brilliant Thing, 2013), ki na neinvaziven način in subtilno spregovori o depresiji in samomoru ter si prizadeva vzpostaviti občutljivo ravnovesje med streznitveno izgubo in katarzičnim smehom. Monodrama Vse sijajne stvari ne obravnava situacije človeka, ki bi bil sam samomorilen, temveč se skozi oči otroka, mladostnika in odraslega dotakne bolj spregledane tematike, to je življenja z nekom, ki je samomorilen.
»Če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj,« pravi Pripovedovalec, kot avtor poimenuje protagonista v igri Vse sijajne stvari, ki gledalcem skozi svoje travmatične življenjske izkušnje pokaže rešitev. Pripovedovalec se s poskusom samomora svoje matere prvič sreča kot sedemletnik. Na skrajnem robu in pred razpadom njegove eksistence se mu porodi ideja za ustvarjanje seznama stvari, za katere je vredno živeti – seznama vseh sijajnih stvari. Materin tretji poskus samomora se konča s smrtjo, seznam je ni rešil, a avtor ga ohranja pri življenju še dolgo po smrti svoje matere. »Seznam je postajal vse obširnejši, z njim pa se je porajalo spoznanje, da bi bilo zapustiti in predčasno oditi nesmiselno. Prišel je do številke milijon. Milijon stvari, za katere je vredno živeti. Stvari na seznamu morajo biti izjemno čudovite, nematerialne in morajo osmišljati življenje. Od sedemletnega fantiča in prvega zapisa ‘Sladoled’ prek pubertetnega ‘Zmagati v nečem’ do ‘Plesati, ko si sam’ ali pa ‘Prebrati nekaj, kar natančno opredeli, kar občutiš, pa nisi našel besed, da bi to izrazil’ ali ‘Gledati nekoga, kako gleda tvoj najljubši film’, ‘Pogovor’, ‘Črički’, ‘Dobra knjiga’, ‘Glas Nine Simone’ … Milijon. In če imaš dolgo življenje in ga preživiš, ne da bi se vsaj enkrat počutil strahotno depresivnega, potem najbrž nisi bil dovolj pozoren,« je v repertoarni napovedi uprizoritve razmišljala režiserka Nataša Barbara Gračner. »Vsem sijajnim stvarem težko rečem predstava. Gre za druženje. Za dogodek medosebnih odnosov, ki narekujejo skupinsko dinamiko. In zato so gledalci v zgodbo vpeti močneje kot običajno. Ne kot konzumenti, pač pa kot stvaritelji. Kot motivacijski dejavniki, ki spodbujajo vedênje posameznikov v korist zmanjševanja socialne izključenosti. In če živimo svet, v katerem človečnost izginja in se godijo stvari, ki sodijo prej v bizarno grozljivko kot v naša življenja, potem dragocenost tega druženja vidim v razvijanju empatičnih občutkov, ki so še kako pomembni za naše preživetje,« je pred skorajšnjo premiero poudarila Gračnerjeva.
V prvi slovenski uprizoritvi monodrame Vse sijajne stvari igralec ne ostaja le na odru, temveč nastopa tudi med gledalci in nekatere nevsiljivo povabi k sodelovanju pri preigravanju situacij iz mladosti. V besedilo pa so poleg gesel s seznama sijajnih stvari spretno vpletene tudi pomembne informacije o samomoru in njegovih vplivih, vzrokih in posledicah. Kot zapiše strokovni sodelavec, psihiater Borut Škodlar, v gledališkem listu uprizoritve, se na ta način psihodrami pridruži psihoedukacija. »Psihoedukacija ni navadna edukacija. Je takšno podajanje informacij, ki se nas dotakne. Če smo nosilci vsebine informacije, jo lahko prepoznamo. Če smo depresivni in slišimo o depresiji, jo lahko prepoznamo znotraj sebe. Za vedno in na lastni koži vemo, kaj je depresija. Začutimo, da nekdo nekaj ve o njej in da nas lahko razume. Mi razumemo druge, ki so šli skozi to izkušnjo. Vrata empatije in dialoga se odpirajo. Vrata stigme in predsodkov pa se zapirajo. Macmillan s takšnim nizanjem raznovrstnih koščkov izriše mozaik. V njem lahko zagledamo trpečega človeka in njegov svet. Skoraj lahko začutimo, kako je (bilo) biti on. Ponudi fenomenološko raziskavo, katere preiskovanec smo poleg ljudi, ki nam ob branju ali gledanju pridejo na misel, tudi sami. S tem pa poseže na terapevtsko raven gledališča. Beremo seznam, gledamo njegovega avtorja v različnih življenjskih situacijah in si ne moremo pomagati, da ne bi čutili z njim tudi svoje bolečine in strahov. Ne moremo si pomagati, da ne bi brali in pri sebi pisali seznama tudi mi. Zdaj, ko smo priča koronavirusni bolezni, ki razsaja okrog nas in je le vrh ledene gore bolezni našega časa, krvavo potrebujemo seznam. Seznam stvari, zaradi katerih je vredno zjutraj vstati. Vztrajati in si prizadevati. Sprejemati življenje in kukati preko njegovih meja. Ni ga otroka, ki mu ne bi bilo vredno prisluhniti, ko oblikuje svoj seznam. Težje ko je njegovo otroštvo, pomembnejši je ta seznam. Odkrivajmo in pišimo ga z njim. Pustimo mu, da nam ga prebira. Nemogoče je, da se nas ne bi dotaknil. Dotaknil tam, kjer se v nas rojeva življenje,« razmišlja psihiater Borut Škodlar.
O Duncanu Macmillanu
Duncan Macmillan (1980) sodi med najzanimivejše britanske dramatike mlajše generacije, tako zaradi tematik svojih iger, ki se dotikajo perečih problemov današnjega sveta, kot tudi zaradi neutrudnega iskanja ustreznega dramskega sloga in odličnih, prepričljivih dialogov. Zaslovel je že z eno svojih prvih iger, Pošast (Monster, 2007), v kateri raziskuje vprašanje sodobne vzgoje. Nadaljeval je z dramo Pljuča (2011); uspešnica o mladem paru, ki se za starševstvo odloča tudi s premislekom o lastni odgovornosti do prihodnosti planeta, je doživela odmevno uprizoritev v režiji Žige Divjaka v Mali Drami v sezoni 2018/19. Za svoja dela je dobil številne nagrade. Pogosto sodeluje z drugimi avtorji in režiserji. Z Robertom Ickeom je napisal priredbo Orwellovega romana 1984, na pobudo režiserke Katie Mitchell je napisal igro o okoljskih spremembah 2071, pri kateri je sodeloval z znanstvenikom Chrisom Rapleyjem. Tudi igra Vse sijajne stvari (Every Brilliant Thing, 2013) se je razvijala v sodelovanju z igralcem Jonnyjem Donahoem. Igra Ljudje, mesta in stvari (People, Places and Things, 2015) govori o odvisnosti od drog. Napisal je scenarij za kratki film Unseen (2017) in eno od epizod dramske nadaljevanke The Crown (2016). Med njegovimi priredbami sta tudi del Austerjeve newyorške trilogije City of Glass (2017) in Ibsenov Rosmersholm (2019). Duncan Macmillan je velik ljubitelj in strasten zbiralec glasbe, deloval je tudi kot DJ.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
