Zvočna uprizoritev igre Kálevála Daneta Zajca v režiji in dramaturgiji Eve Kraševec nadaljuje program platforme Zvočne drame, ki je v Drami zaživela na začetku sezone 2020/21 z uprizoritvijo Zajčeve drame Otroka reke. Studijski posnetek Kálevále bo predstavljen po delih in ostal brezplačno dostopen v zvočni knjižnici na spletni strani www.drama.si. Prvi del bo premierno predvajan v sredo, 3. marca, nadaljevanja pa bodo v spletni zvočni knjižnici objavljena vsako sredo do prvega tedna aprila. Projekt snemanja zvočnih dram v zveneči izvedbi odličnih igralk in igralcev igralskega ansambla Drame sponzorsko podpira Nova Ljubljanska banka in s tem omogoča brezplačno dostopnost posnetkov vsem ljubiteljem kulture. Káleválo so v studiu Drame prebrali in posneli Nejc Cijan Garlatti, Saša Tabaković, Zvone Hribar, Barbara Cerar, Bojan Emeršič in Silva Čušin. Oblikovalka govorne podobe je bila Tatjana Stanič, snemalec, montažer in avtor glasbe Jurij Alič, asistentki režije pa Gaja Pöschl in Špela Šinigoj.

Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana

S platformo Zvočne drame želi SNG Drama Ljubljana ustvariti zvočno knjižnico dramske klasike, ki bo na voljo vsem zainteresiranim poslušalcem, od strokovne javnosti do ljubiteljev slovenske dramatike, in nenazadnje tudi ranljivim skupinam. Eden od pomembnih ciljev pa je tudi spodbujanje svežih odrskih uprizoritev s platformo na novo prebranih in posnetih dram. Prva sezona Zvočnih dram v središče postavlja dramatiko Daneta Zajca.

EVA KRAŠEVEC O IGRI IN ZVOČNI DRAMI KÁLEVÁLA

Kálevála je poleg Otrok reke eno najbolj pesniških dramskih besedil Daneta Zajca. Dramsko govorico protagonistov zaznamuje izrazita pesniška retorika, zaradi katere to igro literarna znanost umešča v slovensko poetično dramo, ki pravzaprav najbolj točno definira specifiko Zajčevih iger, čeprav sam ni pristajal na tovrstno kategorizacijo. In zdi se, da se njegova Kálevála tudi dejansko izmika vsakršnim klasičnim literarnozgodovinskim opredelitvam, saj se po eni strani motivno naslanja na istoimenski karelijski in finski narodni ep, po drugi pa z avtonomno pesniško metaforiko raziskuje tako kompleksnost posameznika, ujetega v toge okvire življenjskih možnosti, kot vozlišča slovenske polpretekle zgodovine.

Finske Kálevále, ki je stoletja nastajala med ljudstvi in plemeni severnofinskih pokrajin ter se kot ustno izročilo ohranjala vse do druge polovice 19. stoletja, ko je gradivo zbral ter v obliki 52 run (spevov) oziroma 22796 verzov zapisal zdravnik in filozof Elias Lönnrot, Dane Zajc ne prepesnjuje dobesedno, nasprotno, jemlje jo predvsem kot izhodišče za razvoj lastne pripovedi. Prav tako se je v drami odmaknil od izvorne strukture tega epa, v kateri se izmenjavata dva pevca, s to posebnostjo, da drugi poje variacije na teme prvega ter s tem ustvarja paralelne vsebine istih pripovedi. Zajc je sprva Káleválo na pobudo svoje žene pripravil kot dramatizacijo za lutkovno igro, a s tem ni bil zadovoljen, saj naj bi bila, kot pravi v intervjuju za Novo revijo, predloga »preveč neosebna«. Dejansko je prigod in junakov v izvirnem epu veliko več, saj le-ta predstavlja osnovo mitološkega dojemanja med severnjaškimi finskimi ljudstvi in zato vključuje številne pripovedi, od stvarjenja sveta, potovanj med deželama Kálevála in Póhjola in vse do kovanja mitičnega sampa. Dane Zajc pa se osredotoča zlasti na potovanje treh junakov, ki lahko predstavljajo tudi tri vidike iskanja enega posameznika. Vsi trije protagonisti so tudi junaki izvirnega epa: Väinämöinen, šamanski pevec z magičnimi močmi, Ilmarinen, kovač káleválskega neba in stvaritelj mitičnega sampa , ki imetniku prinaša vse, kar potrebuje, ter Lemminkäinen, mlad in aroganten zapeljivec, ki ga mati oživi, ko se utopi v črnih vodah podzemne reke Tuonele med iskanjem predmeta svojih romantičnih hrepenenj. Poleg njih pa pri Zajcu nastopajo še Lemminkäinenova mati Lokka (v izvirnem mitu Lempi, ki predstavlja arhetip ljubezni), Tantalla (izvorno Louhi), ljubica Póhjole, darežljiva in gostoljubna, a tudi sovražna, ter Hiisi, dvoumna demonična figura in posrednik med svetovi.

Pri krstni uprizoritvi v Mali drami v sezoni 1986/87 v režiji Mete Hočevar je Dane Zajc sodeloval kot dramaturg in v svojem dramaturškem zapisu tudi izpostavil nekaj svojih vsebinskih izhodišč: »Ni vzroka, zakaj gredo pevec, kovač in fant skupaj v Póhjolo. Vӓinӓmöinen je v Póhjoli že bil in njegov namen je očitno še enkrat doživeti, kar je nekoč že doživel. Ilmarinenova odločitev za potovanje prihaja iz njegovega nezadovoljstva z domom. Hoče se rešiti mraza in življenjske nezadoščenosti v Káleváli. Lemminkӓinen gre na pot, da bi doživel prigode, predvsem erotične narave. Kot da bi Póhjola nudila vsakemu tisto, za kar ga je življenje prikrajšalo, ali kot da bo Póhjola ozdravila vsakemu njegovo življenjsko rano: rano spomina, rano nezadoščenosti, rano poželenja. Rane so različne, nameni so različni, tri popotnike združuje samo pot. Ne združuje jih ne prijateljstvo, ne sodelovanje, ne nasprotovanje, ne isti cilj, skupna je samo smer, ki jo označuje pot.« (Dramaturški uvod v Káleválo)

Za Káleválo je Dane Zajc prejel Grumovo nagrado. Odrsko je bila uprizorjena le enkrat, a z velikim uspehom. Leta 2019 so jo v produkciji Radia Slovenija posneli tudi kot radijsko igro. Naša Kálevála pa je v prvi vrsti zvočna drama, v kateri smo v času popolnega zaprtja javnega življenja in omejenih možnosti želeli ustvariti možnost popotovanja v neznano, skrivnostno deželo, ki sicer morda ne ponuja domačnosti in udobja, vendar pa zaradi vznemirljivosti potovanja odrešuje zatohlosti, ki se lahko postopno zaleze v nas. In čeprav smo tvegali, da bomo morda tudi mi prišli s tega potovanja manj celi, se je izkazalo, da smo prišli nazaj nekoliko bolj živi. S to mislijo podarjamo metafizično potovanje v tujo, skrivnostno deželo tudi vam.

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]

Facebook