CEMENT Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata – napovedujemo spletni prenos premiere z velikega odra Drame (30. 1. 2021. ob 20.00)

SNG Drama Ljubljana nadaljuje sezono 2020/21 z uprizoritvijo igre Cement Heinerja Müllerja, enega najpomembnejših nemško pišočih dramatikov druge polovice 20. stoletja. Prihajajoča uprizoritev na velikem odru Drame predstavlja drugi del mednarodne trilogije, ki sta jo v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu po tem delu zasnovala režiser Sebastijan Horvat ter avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković. Vsaka od uprizoritev trilogije tematizira drug vidik drame: ljubljanska, ki je nastala po prevodu Mojce Kranjc, se osredotoča na intimno zgodbo protagonističnega para, Gleba in Daše. V uprizoritvi igrajo Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Igor Samobor, Vanja Plut, Nejc Cijan Garlatti, Gorazd Logar in Timon Šturbej. Scenograf in avtor videa je Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektorica Tatjana Stanič in asistentka režiserja Nina Ramšak Marković.

Fotografiju ustupila SNG Drama – Foto Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

»Cement je ena največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike … ljubezensko pismo nekemu trenutku preloma, reza med obstoječim in radikalno novim …«
Sebastijan Horvat

Premiera bo v soboto, 30. januarja, ob 20.00 na velikem odru. Prenos predstave bo mogoče spremljati preko štirih visokoločljivostnih kamer na naslovu drama.kupikarto.si/vzivo. Ponovitev Cementa bo na sporedu v torek, 2. februarja, ob 20.00. E-vstopnice, ki za premiero stanejo 13 za ponovitev pa 11 evrov, je mogoče kupiti na drama.kupikarto.si.

Heiner Müller (1929–1995) je pri pisanju igre Cement (1972) oprl na istonaslovni roman klasika sovjetske socrealistične književnosti Fjodorja Vasiljeviča Gladkova (1883–1958). Gladkov je knjigo napisal po lastni izkušnji bivanja v cementarni med rusko državljansko vojno in jo objavil leta 1925. »Müllerjev Cement ni predvidljiva odrska priredba proze, četudi upošteva pripovedno logiko in temeljna pravila dramaturgije; v prvi vrsti ga odlikuje gledališkost, torej – globoko zavedanje, da bo kot delo dokončan šele na odru. Napetosti in protislovja zgodovinskih procesov so zgoščeni do te mere, da postanejo usodni na način mita: v tej točki se Müller naveže na antično mitologijo (Odisejeva vrnitev, Prometej, Ahil, Medeja, Herakles …), kar je spet svojevrstna subverzija postopka, ki so ga uporabljali avtorji zgodnjega socrealizma za poveličevanje dejanj svojih junakov. V Cementu pa zato prizori, situacije in osebe pridobijo kompleksnost in odprtost za interpretacijo, predvsem pa se “odlepijo” od realističnih konkretnosti. Zgodba je sicer jasno umeščena v dejanskost … a ne govori le o ruski revoluciji, temveč o katerikoli veliki družbeni spremembi in o njenih posledicah, ki so pogosto v diametralnem nasprotju s prvotno idejo,« je zapisala prevajalka igre in dramaturginja ljubljanske Drame Mojca Kranjc.

Režiser Sebastijan Horvat Müllerjev Cement opiše kot eno največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike, v kateri je ves svet stisnjen v odnos med glavnima junakoma: Glebom Čumalovom, ki se po zmagi v ruski državljanski vojni kot Odisej vrne domov k svoji Penelopi – Daši Čumalovi. Ključavničarja Gleba ob vrnitvi pričaka tovarna cementa, ki kljub visokoletečim revolucionarnim geslom sameva prazna in nedelujoča. Njegova žena Daša je v času, ko je bil odsoten, postala poosebljenje nove ruske ženske in se je s srcem in telesom predala novi ljubezni – Revoluciji. Njunega otroka pa ob vsem tem dogajanju vzame lakota. »Glebov cilj je od tega trenutka dvojen: prepričati novo oblast, da lahko ljudje/delavci sami ponovno usposobijo tovarno, ki lahko dela in proizvaja še več in bolje kot prej, ter ponovno pridobiti srce svoje žene. Cement je ljubezensko pismo nekemu trenutku preloma, reza med obstoječim in radikalno novim, naslikano z brutalno surovo silo in mrakom, ki skozi celotno pisavo neizprosno izpričuje vero, da vse to je in mora biti, ne glede na grozljive izpeljave, in da je naša prihodnost, prihodnost človeštva, točno ta prelom ali pa … je sploh ne bo. … Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo. Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje,« je zapisal režiser uprizoritve.

Müller v Cementu preizprašuje tudi odnos med naravo in človeško civilizacijo, ki se izrisuje s podobama dveh zelo različnih narav. Ena je ta, ki jo je dramatik ohranil iz Gladkovovega romana – konkretna narava Rusije, ki jo je mogoče ukrotiti z delom, na začetku obdobja hitre industrializacije v 20. letih prejšnjega stoletja. Druga narava pa je »peklenska, neukrotljiva, in kar je morda najpomembnejše, ni je mogoče prostorsko zamejiti. Ko gre za táko videnje narave, ne obstajata “zunaj” in “znotraj”, zato junak tega fragmenta z grozo spoznava, da velja to tudi za njegovo telo – ne ve, kje se sam končuje in kje se začenja krvoločni nasprotnik, ki se ga je namenil premagati. Prav ta strahota soočenja z Naravo – nečloveško rušilno energijo ultimativnega nasilja nad telesom (našim telesom, telesom naših ljubljenih!) – je bila izhodišče za našo postavitev Müllerjevega Cementa v ljubljanski Drami,« je za gledališki list zapisal avtor priredbe in dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković.

Dela Heinerja Müllerja so bila v Sloveniji redko uprizorjena, a Cement je prišel na veliki oder ljubljanske Drame že novembra 1976, torej razmeroma kmalu po krstni uprizoritvi v Berlinu leta 1973, in je edina režija znamenitega Ljubiše Ristića v tem gledališču. Glavno vlogo ključavničarja Gleba Čumalova je igral Boris Cavazza, njegovo ženo Dašo pa Barbara Levstik. Po 45 letih se Müllerjev Cement vrača ne veliki oder Drame, z Markom Mandićem v vlogi Gleba in z Natašo Barbaro Gračner v vlogi Daše.

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]