Drama od doma: predvajanje arhivskega posnetka uprizoritve Barčica za punčke Milene Marković v režiji Aleksandra Popovskega (15. novembra 2020. ob 20.00)

Po predvajanju Ponorele lokomotive na prvi novembrski večer bo 15. novembra 2020. ob 20.00 na YouTube kanalu M Soseska, zaživela še ena uspešna in odmevna uprizoritev, igra Barčica za punčke srbske avtorice Milene Marković v režiji Aleksandra Popovskega. Premiera prve slovenske uprizoritve je bila aprila 2009 v Mali drami. Gostovala je na 44. festivalu Borštnikovo srečanje in na 55. festivalu Sterijevo pozorje v Novem Sadu. O odličnosti in vrhunskosti uprizoritve Barčica za punčke pričajo prestižne nagrade: velika Sterijeva nagrada za najboljšo uprizoritev po izboru žirije in Sterijeva nagrada Okrogle mize kritike, prav tako za najboljšo uprizoritev. Igralka Barbara Cerar je za kreacijo osmih vlog v uprizoritvi Barčice za punčke prejela Sterijevo nagrado za najboljšo igralko in nagrado Prešernovega sklada 2010, tudi za vloge v Barčici za punčke. Vrhunsko igralsko zasedbo so sestavljali še Iva Babić, Katja Levstik, Igor Samobor, Matevž Müller, Klemen Slakonja, Tina Vrbnjak in Valter Dragan. Igro Milene Marković je prevedel Zdravko Duša, dramaturginja je bila Darja Dominkuš, kostumografinja Jelena Proković, scenografi Numen, oblikovalec luči Milan Podlogar, skladatelji makedonska zasedba Foltin, ki so prejeli Sterijevo nagrado za glasbeno podobo te uprizoritve, in lektorica Tatjana Stanič.

Fotografiju ustupila SNG Drama – Foto Peter Uhan

Barčica za punčke iz leta 2005 je tretja igra Milene Marković, ki v svojem središču izgrajuje izjemno zanimivo podobo ženske in njenega življenja. Barčica je izrazita avtorska stvaritev, njena uprizoritev pa daleč presega okvire zanimanja za prostor nekdanje skupne domovine, je sugestivno in močno delo, ki spreminja koordinate sodobnega dramskega pisanja. Znane in že obvladane postopke ustvarjanja drame s kompozicijo fragmentov, obravnavanja tem in ljudi iz družbenega obrobja, zgodbe o iskanju identitete posameznika v sodobnem »post« svetu je avtorica silovito nadgradila z navezavo na pravljice in uporabo mitoloških motivov, predvsem pa s sugestivno poetičnostjo in prepričljivo izpovedno noto.

Alica, Sneguljčica, Zlatolaska, Palčica, Princeska … vsa dekleta so se kdaj identificirala s temi podobami (in fantje so tudi imeli svoje). Najmočneje in najlepše se to dogaja v otroštvu. A tudi pozneje včasih vstopajo v predstavni svet, kot naivno idealni modeli ali kot obremenjujoči vzorci, kot lepe in hkrati okamnele ikone ali kot zakladnica motivov, ki se ponujajo vedno novim verzijam, da bi obogatile naše doživljanje drugih in sveta.

V igri Milene Marković figure iz pravljic nikoli niso ikone niti idealni modeli. So samo eden izmed različnih načinov, kako ugledati in ubesediti (pa potem uprizoriti) kompleksno in v različne konce razvejano zgodbo nekega življenja. Kolikor je temu sploh mogoče reči zgodba: vse je v gibanju in spreminjanju, v potovanju skozi različne plasti zavesti in resničnosti, vse prepredeno z raznovrstnimi asociacijami, z različnimi sidrišči in pobegi ven, imaginativnimi in tudi stvarnimi. Vse je fragmentarno in izmuzljivo, a vendar celovito. Nenazadnje je to vendarle zgodba nekega življenja. In če je prepredena ter obogatena s pravljicami in poezijo, največkrat boli.

YouTube kanal M Soseska

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]

Facebook