30/11/2016to29/12/2016

Koprodukcija ljubljanske in mariborske Drame // Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, režija: Diego de Brea
Drama Draga Jančarja Disident Arnož in njegovi v režiji Diega de Bree
Aktualna igra s prepletom družbenokritičnih in eksistencialnih motivov v ljubljansko-mariborski koprodukciji slovenskih narodnih gledališč

V soboto, 1. oktobra, ob 20.00 bo na velikem odru ljubljanske Drame premierno uprizorjena drama Draga Jančarja Disident Arnož in njegovi, ki jo je zrežiral Diego de Brea. Uprizoritev je nastala v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor ter predstavlja tako družbenokritične kot eksistencialne motive, zajete v dramskem karakterju disidenta Andreja Arnoža. Igralci – Marko Mandić v naslovni vlogi, Kristijan Ostanek (Ignacij Detela), Klemen Slakonja (Ksaver), Zvone Hribar (Jernej Wolf), Nika Rozman (Ana Wolf), Silva Čušin (Kronarca), Ivo Ban (Guverner), Boris Mihalj (Krištof Pajek), Matevž Biber (Mihael Vončina) ter Vanja Plut in Mateja Pucko (Kronarci) – nastopajo v aktualni igri o človeški nemoči v sodobnem svetu absurdnih mehanizmov kontrole in obvladovanja, kapitala in politike. Premiera v Stari dvorani SNG Maribor bo 29. oktobra 2016.

Disident Arnož in njegovi ; Ustupila SNG Drama Ljubljana, Foto Peter Uha
Disident Arnož in njegovi ; Ustupila SNG Drama Ljubljana, Foto Peter Uhan

Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj in prejemnik številnih nagrad. V svojih delih obravnava spore posameznika z družbenim okoljem in pripoveduje o tragičnem konfliktu med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta. Avtor je s prvo dramo Disident Arnož in njegovi leta 1982 vstopil skozi velika vrata naravnost v središče turbulentnega slovenskega in jugoslovanskega gledališkega dogajanja, ki se je razživelo, intenziviralo in radikaliziralo prav konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let.

Drama Disident Arnož in njegovi je umeščena v prvo polovico 19. stoletja in inspirirana z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja, za katerega avtor pravi, da je bil goreč in neuspešen verski in družbeni reformator, fantast in individualist, vztrajni oporečnik in izobčenec po svoji volji. Ves čas smo priča dvojni uprizoritvi: najprej je to Arnoževa osebna drama, drama njegovega ekskluzivnega individualizma, hkrati pa tudi drama soočenja sodobnosti in zgodovine, drama, ki jo sproži prav intervencija neke realne zgodovinske biografije v ideološke razmestitve sodobnosti in njeno simulirano ikonografijo. Čeprav Jančar postavlja dogajanje v zgodovino, pa je ves čas jasno, da ni želel napisati zgodovinske drame, saj nas govorni »spodrsljaji« v besedilu kot skrite markacije usmerjajo k sodobnosti. Oziroma kot je sam zapisal v dneh pred premiero koprodukcije: »Ne želim razlagati, kaj naj drama, ki se dogaja v devetnajstem stoletju in jo je spodbudila usoda Prešernovega sodobnika in znanca Andreja Smolnikarja, pove gledalcem danes – na to bo odgovorila uprizoritev. Če eksistencialno vprašanje o uporništvu, o posamezniku, ki je drugačen in prestopa robove, o človeku, ki je s svojo predstavo o svobodi v sporu z vsem svetom in nazadnje tudi s samim seboj, deluje na človeški ravni, in ne zgolj na ravni idej ali estetike, potem, upam, na nek način nagovarja tudi našo današnjo negotovost, občutek nemoči in kaotičnega sveta, v kakršnem živimo. A še bolj pomembno je, če je ta usoda z vprašanji, ki jo spremljajo, živa. Življenje dramskemu tekstu lahko čudežno vdihne samo živost in moč gledališča. Zmeraj sem verjel v magijo teatra, ki oživlja pisateljeve zgodbe in stavke; ne samo kot avtorja, tudi kot gledalca me ta magija zmeraj znova prevzame. Šele v teatru za čas predstave in ob vsem, kar se v nas naseli po njej, te stavke zares napolni življenje s svojim strahom in pogumom, veseljem in žalostjo, razumom in norostjo. To je nenavadna moč gledališča, nikakršna poustvarjalnost, kot pravijo, temveč novo življenje drame, življenje in ustvarjalnost sama. To je tudi zgodba naše civilizacije od grških časov, ko so se igralci spopadali z zahtevnimi besedili in usodami in jih oživljali intenzivneje, kot je to zmogel katerikoli dramatik.«

Režiser uprizoritve Diego de Brea, ki je tudi avtor scenografije, razume Jančarjevo dramo kot izrazito aktualno igro o sodobnem svetu, zaznamovanem s tesnobnostjo, vklenjenostjo, brezumnostjo in brezizhodnostjo. Verjame, da ljudje sami privoljujemo v vsakodnevno nadziranje in da si kljub želji po spremembi sami vežemo zanko okoli vratu. »Drago Jančar opogumlja s svojim junakom Arnožem in njegovo idejo – čeprav morda komu egocentrično in utopično –, da je vredno poskusiti. Da je prav človek, kljub svoji globoki pogreznjenosti v družbeno in duhovno krizo, vendarle tisti edini odgovorni, ki mora razbliniti pustost in neizprosnost z bojevitim in kritičnim spopadom, s človeško strastjo, strahom in pogumom, ljubeznijo in sovraštvom. Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.«

Dramaturginja uprizoritve Mojca Kranjc je bila tudi urednica gledališkega lista, za katerega je Janez Pipan prispeval poglobljeno analizo celotnega dramskega opusa Draga Jančarja. Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi kostumograf Blagoj Micevski, oblikovalec videa in organizator zvoka Fi Produkcija, lektor Arko in asistent scenografa Iztok Vadnjal.

PREDPREMIERA: v petek, 30. septembra, ob 19.30 na velikem odru ljubljanske Drame
PREMIERA: v soboto, 1. oktobra, ob 20.00 na velikem odru ljubljanske Drame
PONOVITVE: 3., 7., 8., 24., 25. in 26. oktobra ob 19.30 ter 27. oktobra ob 17.00 na velikem odru ljubljanske Drame
PREMIERA v SNG Maribor: 29. oktobra ob 20.00 v Stari dvorani SNG Maribor

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]