Znamenita moderna tragedija se vrača na Veliki oder SNG Drama Ljubljana z zadnjimi ponovitvami 25., 26. in 28. februarja 2022. ob 18.00.

Prva slovenska uprizoritev igre Požigi Wajdija Mouawada v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je slavnostno otvorila minulo sezono, imenovano Lebdenje, se po več kot enoletnem premoru vrača s sklopom zadnjih ponovitev, ki jih načrtujemo 25., 26. in 28. februarja ob 18.00 na Velikem odru Drame.

Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana)

V uprizoritvi igrajo Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj in Janez Škof. Dramo je prevedla Eva Mahkovic, dramaturg je Tibor Hrs Pandur, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman, koreografinja Tanja Zgonc, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, lektorica Tatjana Stanič, študijski asistent režiserke Jaka Smerkolj Simoneti in asistentka scenografinje Sara Slivnik.

[ Nazira: Me, naša družina, ženske v naši družini že tako dolgo živimo v jezi:
jaz sem bila jezna na svojo mamo in tvoja mama je jezna name, kot si ti jezna nanjo.
Tudi ti boš svoji hčeri zapustila dediščino jeze. Nit je treba pretrgat.
Zato se nauči. (…) Nauči se brat, pisat, štet, govorit: nauči se mislit.
]

Požigi se osredotočajo na zgodbo treh oseb: enigmatične Naval (Pia Zemljič) in njenih otrok, dvojčkov Simona (Nejc Cijan Garlatti) in Jeanne (Nataša Keser). Harmonijo njihovega sobivanja prekine Navalina nenadna izguba volje do življenja, ki jo spremlja odločitev za popoln in dosmrten molk brez vsakršnega pojasnila. V oporoki zapusti Naval odraslima hčeri in sinu nalogi: Simon mora najti njunega očeta, za katerega sta mislila, da je mrtev, Jeanne pa brata, za katerega nista vedela, da ga imata. V izpolnjevanju materine poslednje želje se Simon in Jeanne podata na dolgo potovanje do krajev, iz katerih izvira njuna družina, in to potovanje, polno težkih vprašanj in potlačenih skrivnosti, korenito preobrazi njuno identiteto. Z izpolnjevanjem te misije postumno spoznavata mater in njeno preteklost, ki se razkrije kot zgodba o neizmernem pogumu, neizmerni zmožnosti ljubezni in nenehnem preseganju mej. Protagonistka Naval je neomajna osebnost, ki se odloči, da bo »katalizator sprememb, četudi jo bo to stalo lastno glavo,« poudarja režiserka Nina Rajić Kranjac.

Drama in uprizoritev Požigi razpirata univerzalna vprašanja in zajemata celoten spekter vplivov vojne na psihosocialno stanje družbe. Preizprašujeta možnost sprave in ponovne vzpostavitve človeške skupnosti po nasilju in grozodejstvih neokolonialnih vojn. Razgrinjata tudi vprašanje potvarjanja preteklosti in molka, ki je v marsičem vodilna nit uprizoritve. Opozarjata na ključna vprašanja, o čem in v imenu česa kot družba in posamezniki nenehno molčimo ter kaj se zgodi tistim, ki se opogumijo in ta molk prelomijo v imenu višjega cilja ali obljube. V enem izmed pisem Naval zapiše, da je »molk za vse tiste, ki se soočijo z resnico«. Njen molk postane z uprizoritvijo molk vseh nas, njeno telo postane personifikacija celotnega teritorija Libanona, ki ga je bilo, tako Naval, »treba postopoma mesarit«.

Prebijajoč se skozi brutalno večplastnost zamolčane družinske preteklosti Požigi eksplicitno raziskujejo možnost ljubezni kot preseganja travm sovraštva in groze. »Osnovna Mouawadova premisa je, da se dediščina vojne/nasilja/jeze prenaša naprej, tudi dolgo po tem, ko je vojna že dejansko minila,« v gledališkem listu zapiše dramaturg Tibor Hrs Pandur in doda, da je nujno, da se molk prekine in dediščina nasilja pretrga. Nina Rajić Kranjac poudari, da so Požigi spodleteli poskusi ljubezni vseh likov in njihova spoznanja o tej spodletelosti. Kljub dejstvu, da vojna okuži vse oblike ljubezni in skrha vse človeške odnose, uprizoritev temeljno sledi ideji, »da ne glede na vse ni predaje«. Spoznanje Požigov ni realpolitična alegorija ali politični komentar, ampak razkritje mehanizmov poskusa, kako zgraditi bližino.

O avtorju Wajdiju Mouawadu

Wajdi Mouawad (1968), vsestranski libanonsko-kanadski gledališki ustvarjalec – dramatik, režiser, umetniški vodja in igralec –, ki živi v Franciji, sodi med najžlahtnejše avtorje sodobne frankofonske dramatike. Za svoje pisanje in režije je prejel številne nagrade, med arabsko-kanadskimi književniki pa izstopa predvsem po tem, da je dosegel mednarodno slavo že pri dvaintridesetih letih. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov in jih uprizarjajo v gledališčih po vsem svetu, nemalokrat v njegovi lastni produkciji in režiji. Kritiki ga slavijo kot »največjega québeškega dramatika« in Le Monde ga opeva kot »enega najbolj inovativnih pisateljev frankofonskega gledališča«. Aprila 2016 je bil imenovan za direktorja nacionalnega gledališča La Colline v Parizu. Svet gledališča je zaznamoval z edinstvenim slogom in prepoznavnim glasom, s katerim izraža prepričanje, da je »umetnost pričevanje o človekovem bivanju skozi prizmo lepote«.

Odlomki iz recenzij prve slovenske uprizoritve drame Požigi

Uprizoritev v režiji Nine Rajić Kranjac se besedila Wajdija Mouawada loteva z odrsko odločnostjo in občutljivostjo za njegove odtenke in potenciale. V njegovi poetičnosti išče odrsko oprijemljivost, v njegovi neposrednosti najdeva mimobežne globine, ki predstavo vežejo z našo aktualnostjo. Goli oder napolnjujejo odmevi grške tragedije, trajajoče slike požganega sveta in krvave naslade, pa tudi humor in nema ganljiva nežnost, ki v gibkih prehodih odpirajo kompleksnost odnosa rablja in žrtve in tanke linije prehajanja med obema. /…/ Ob kolektivni igralski zavzetosti pa velja izpostaviti zlasti Marka Mandiča, Benjamin Krnetića, Pio Zemljič, Nino Valič, Tino Vrbnjak, Nejca Cijana Garlattija in Natašo Keser, ter prostorski premislek Urše Vidic in glasbo Branka Rožmana. Biti skupaj je v distanci prerešetanih in izruvanih sedišč prazne velike dvorane, dobilo presunljiv gledališki odgovor.
Rok Bozovičar, Radio Slovenija 1, 5. september 2020

Režiserka je v svoji gradnji “nespektakelskega spektakla”, brez razkošnih prvin, ustvarila Gledališče, kjer je možno več kot v realnem življenju, ki je lahko prostor sprave. Liki so zabrisani v smislu dobrega in zlega, med žrtvami in rablji ni več ostre razlike. Vloge se menjavajo, prelivajo, scena je minimalistična. Dominantna je okrvavljenost vsega – od pljuskanja krvi po prostoru do izpod stropa spuščajočih se okrvavljenih tkanin. /…/ V drami v totalu nastopa petnajst likov in v igri se spretno premeščajo, transformirajo. Od gledalca se terja izjemna pozornost. Ni časa za čustvene odzive, treba je racionalno grabiti materijo skozinskoz. Režiserkina pot je včasih artaudovsko kruta, drugič prizanesljivejša, vseskozi pa demonstrira neomajno vero v Gledališče, ki zmore več kot ponuja realnost. Celo grozo in sovraštvo zmore pretapljati v ljubezen in odpuščanje. Podčrta tudi drugačnost ženskega principa – prelet od babice, mame do hčere je presek zgodovine položaja ženske. /…/ Med igralci izstopa Pia Zemljič, ki je kot Naval imenitna v svoji za(s)trti bolečini, nenehno je navzoča, tudi ko v resnici ni. V svoji aktivni trpnosti je osupljivo mnogoplastna. Branko Šturbej uvede dramo z na videz suhoparno uradniško latovščino in neverjetnim gestusom. Iz na videz manj važne vloge je naredil bravuro. Marko Mandić je kot Nihad – Abu Tarek srhljiv krvnik, posiljevalec, človek, ki so mu lepi in fotogenični ljudje le mrtvi ljudje. In še Janez Škof kot Šamsedin, ki naznani “tvoj brat je tvoj oče”; spomnil me je na sultana Šahriarja Lepega iz Svetinove – Pandurjeve Šeherezade.
Melita Forstnerič Hajnšek, Večer, 9. september 2020

Mouawadovi Požigi so neke vrste »velika drama« o stanju človeškega ter ranjenosti sveta, prežeta s prav tako velikimi temami ljubezni, smisla in smrti. Zgodba o iskanju resnice in njenem neznosnem bremenu, ki poveže zahodno sodobnost z nemirno (novejšo) zgodovino Bližnjega vzhoda, se ob tem pretika skozi več generacij, v nekakšnem mozaiku različnih časov, Iger se intimni odnosi pregnetejo s fresko razrušene skupnosti, poetičnost s surovostjo, kriminalka z melodramo, (pop)kultumi citati z arhetipskimi motivi. /…/ Tej avtorjevi velikopotezni zasnovi v uvodni premieri sezone v ljubljanski Drami enakovredno sledi režija Nine Rajič Kranjac, ki s predlogo, nadvse podobno kot pri režiserkinih prejšnjih projektih (od Kresnic pa do Grmač, stopa v neposreden in dejaven dialog – ta se ne zadovolji zgolj z neposredno ponujenim, temveč vsebino v uprizoritvenem smislu še nadgrajuje ter širi, mestoma celo komentira, vzpostavlja do nje distanco ali pa jo kar rahlo spodjeda. /…/ Mouawadovi Požigi so velikopotezno zasnovana igra, ki jo postavitev v režiji Nine Rajič Kranjac še dodatno razplasti in pomensko nadgradi.
Gregor Butala, Dnevnik, 9. september 2020

Uprizoritev libanonsko-kanadskega avtorja Wajdija Mouawada Požigi je gotovo prelomna predstava. Režiserka Nina Rajić Kranjac je v samosvojem odrskem jeziku naslikala veličastno fresko civilizacije, v kateri začutimo vse nevralgične točke družbe, od begunske problematike, zatiranja žensk, neptretrganega kroga sovraštva in nasilja do vojnih zločinov. /…/ Kako ostati človek v nečloveških okoliščinah? Kako na grozo, nasilje in mučenje ne odgovoriti z maščevanjem in nasiljem, dilema, ki jo lahko teoretično preigravamo v pogovoru ob kavi, a ko jo podoživiš skozi igralce, ki so v tej predstavi gotovo imeli priložnost razpreti ves kalejdoskop čustvenih stanj, se lahko postaviš v vlogo krvnika (Marko Mandić) in vlogo žrtve, ki ne sprejme tega, da je žrtev (Pia Zemljič); lahko skozi pripoved Nine Valič začutiš dilemo matere, ki ji od vojne poblazneli vojak pravi, naj med tremi sinovi, ki drgetajo pred zadnjim strelom, izbere enega, ki ga bo ohranila pri življenju. /…/ Najbrž samo v teatru lahko s pomočjo igralske umetnosti vstopiš pod kožo lika in tako močno doživljaš grozo, lepoto in strast, da te vsak prizor fizično boli. Kot boli igralce, ki so naselili like, ki jih je ustvaril Mouawad. Najbrž zato, ker jih je dobro poznal.
Vesna Milek, Delo, 26. september 2020

Premieri
4. in 5. september 2020
Veliki oder
Trajanje:
300 minut, z dvema odmoroma

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]