FIGA Gorana Vojnovića v režiji Luke Martina Škofa: premierno na Velikem odru Drame (27. 11. 2021).

V soboto, 27. novembra, bo na Velikem odru SNG Drama Ljubljana slavnostna premiera drame Figa Gorana Vojnovića v režiji Luke Martina Škofa. Tretji v vrsti izjemno uspešnih in večkrat nagrajenih romanov Gorana Vojnovića obravnava širok razpon tem, ki ponujajo kompleksen vpogled v zgodovinske in družbene okoliščine življenja več generacij družine, razpršene po kulturno in politično prepišnem Balkanu. Avtori­­­ca dramatizacije je Simona Hamer, odrsko priredbo pa so ustvarili režiser Luka Martin Škof in igralci. V uprizoritvi igrajo Benjamin Krnetić, Tina Vrbnjak, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof, Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter Dragan in Zvezdana Mlakar. Vloge v videoposnetkih so odigrali Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec in Vid Kozelj. Scenograf, snemalec, oblikovalec zvočne podobe in montažer videoposnetkov je bil Luka Martin Škof, dramaturginja Darja Dominkuš, scenograf, direktor fotografije, snemalec in montažer videoposnetkov Miha Knific, kostumografinja Urška Recer, avtor glasbe, izbora glasbe ter aranžmajev, korepetitor in oblikovalec zvočne podobe videoposnetkov Ivan Mijačević, oblikovalca svetlobe Metod Novak in Luka Martin Škof, lektorica Tatjana Stanič, svetovalec za bosanščino, srbščino in hrvaščino Benjamin Krnetić, snemalec in asistent oblikovalca videa Sandi Skok, snemalec Vid Kozelj in montažer Jan Lovše.

Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana ; Foto Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

V romanu in uprizoritvi Figa je rdeča nit in sprožilec zgodbe izguba. 33-letni osrednji junak in pripovedovalec Jadran Dizdar (Benjamin Krnetić) se ob nenadni smrti dedka Aleksandra (Janez Škof), za katero sumi, da je v resnici samomor, poda na pot raziskovanja družinske zgodovine. Ženeta ga želja in potreba po osmišljanju in prevrednotenju spominov ter lastne benigne sedanjosti. Figa tako skozi fragmentarno strukturo razgalja izbris Jadranovega očeta Safeta (Uroš Fürst) iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, demenco babice Jane (Maja Sever) in Aleksandrovo (Janez Škof) spopadanje z izgubo žene, soočanje mame Vesne (Pia Zemljič) z moževim nenadnim odhodom, Jadranov (Benjamin Krnetić) konformizem in izgubljene ideale, Anjin (Tina Vrbnjak) privilegirani družinski pedigre in bivanjsko izgubljenost … S ponovnim premišljanjem in dopolnjevanjem vrzeli Jadran v družinski spominski banki osvetljuje ravnanje svojih prednikov, poskuša razumeti njihovo ravnanje in strahove ter (prostovoljne) odhode ljudi, ki so mu ljubi.

Goran Vojnović Figo opiše kot zgodbo o več generacijah, o vojni in ljubezni, kot zgodbo, ki jo nekateri berejo zelo politično in razumejo tudi kot zgodbo o razpadu Jugoslavije. Avtor v Figi preizprašuje, kako različni časi vplivajo na nas in na naše najbolj intimne odnose. »Moje izkušnje z bralci so, da vsak v njej najde nekaj drugega, in zdi se mi, da bo to veljalo tudi za predstavo in da bo predstav toliko, kolikor je gledalcev. Mislim, da so bralci ravno v tem prepoznali kakovost romana, in menim, da bodo v tem tudi gledalci prepoznali vrednost gledališke predstave,« je svojo tretjo izkušnjo s prenosom literature na gledališki oder opisal Vojnović.

Figa je izjemno kompleksno delo z razvejano pripovedno strukturo. Časovni obseg romana sega od sedanjosti do obdobja pred drugo svetovno vojno in razpira teme, kot so: strah, beg, jeza, razočaranje, potreba po ljubezni, zvestoba, skrb za drugega, potreba po svobodi, strah pred ujetostjo. Režiserja Luko Martina Škofa je roman v veliki meri nagovoril tudi zato, ker je glavni junak predstavnik njegove generacije: z njegovimi eksistencialnimi problemi se lahko poistoveti in skozenj lahko posredno spregovori tudi sam. V odrski priredbi romana Luka Martin Škof in igralci raziskujejo, kako z zgodbami iracionalna čustva, ki so plod naših travm, osmišljamo na racionalen način in kako jih moramo povezovati, da z njimi ne ostanemo sami, saj »je ostati sam s takšnimi čustvi nekaj najbolj strašnega, zato jih radi preusmerimo drugam, največkrat na našega najbližjega, partnerja,« pravi Luka Martin Škof. Kot eno od pomembnih sporočil romana in uprizoritve izpostavi pomembnost vztrajanja v odnosu v času, ko vse bolj stremimo k samouresničevanju in samozadostnemu individualizmu.

Avtorica dramatizacije Simona Hamer kot drugo temo, ki poleg teme identitete in premisleka o preteklosti kroji zgodbo, izpostavi ljubezen. Ob tem doda, da  prav ljubezen lahko pomaga zaceliti globoke rane, ki jih čas ne more.

V ozadju vseh zgodb iz lastnega življenja in življenja sorodnikov, ki jih Jadran Dizdar priklicuje in obnavlja, je spraševanje o tem, koliko svojo usodo krojimo sami. »Koliko smo žrtve, ne le višje sile, zgodovine ali političnih razmer, ampak svojih lastnih strahov, predsodkov, šibkosti, trme, ponosa, lastne slepote? Zakaj s svojimi dejanji prizadenemo prav tiste, ki jih imamo najraje? Zakaj nezadržno hrepenimo po bližini in ljubezni, potem pa se počutimo ujete v njeni zahtevnosti, soočeni s spoznanjem, da je ljubezen ‘lepa in strašna’ obenem?« se v gledališkem listu uprizoritve sprašuje dramaturginja Darja Dominkuš.

O avtorju Goranu Vojnoviću

Goran Vojnović (1980) je filmski režiser in pisatelj. Končal je študij filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kot scenarist in režiser je ustvaril dva celovečerna filma: Piran Pirano (2010), Čefurji raus (2013) in več kratkih filmov: Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak, Kitajci prihajajo. Kot soscenarist kratkega filma Sretan put, Nedime je prejel nagrado srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije. Je avtor romanov Čefurji raus! (2008), Jugoslavija, moja dežela (2011) in Figa (2016), za vse tri je prejel nagrado kresnik, za prvenec Čefurji raus! tudi nagrado Prešernovega sklada 2009, za Figo pa leta 2018 Župančičevo nagrado. Piše kratke zgodbe in kolumne, zbrane kolumne so izšle v knjigi Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra (2010). Vsi trije romani so doživeli tudi gledališko priredbo. Posebej za gledališče je Vojnović napisal komedijo Tak si (2013) in igro Rajzefiber (2019). Njegova dela so po uspehu in izjemni priljubljenosti med domačimi bralci doživela tudi prevode v številne tuje jezike in prejela več mednarodnih nagrad; Jugoslavija, moja dežela italijansko nagrado »Latisana per il Nord Est« leta 2018,  leta 2020 pa poljsko nagrado angelus za najboljše v poljščino prevedeno delo z območja srednje Evrope. Leta 2021 je svoj ustvarjalni opus obogatil z novim romanom Đorđić se vrača in režijo celovečernega filma Nekoč so bili ljudje.

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]