Po skoraj sto letih se Molièrov SKOPUH vrača v Dramo v režiji Slobodana Unkovskega I 16. 1. 2024. premierno na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.
Z uprizoritvijo Molièrove igre Skopuh v režiji Slobodana Unkovskega, enega najizrazitejših režiserjev s prostora nekdanje skupne države, se na Velikem odru SNG Drama Ljubljana nadaljuje sezona 2023/24, ki jo bo junija zaokrožila selitev Drame na nadomestno lokacijo na Litostrojski cesti 56. Premiera bo v torek, 16. januarja, ob 20.00. Prve ponovitve bodo na sporedu 17., 22., 23., 24., 29. in 31. januarja ob 19.30, 25. januarja ob 17.00 ter 1., 9. in 10. februarja ob 19.30 in 2. februarja ob 18.00.
Fotografije ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan/SNG Drama Lj
V svoji slavni komediji o stiskaču, ki je zaradi denarja pripravljen žrtvovati srečo vseh okrog sebe, se Molière poigra z motivi samoljubja in zaslepljenosti in jim nasproti postavi ljubezen. Skopuh je bil doslej na odru ljubljanske Drame uprizorjen samo enkrat, in sicer pred skoraj sto leti (1926) v režiji Osipa Šesta. V novi uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Aleša Bergerja, igrajo Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak k. g., Saša Pavlin Stošić k. g., Matija Rozman, Maja Sever, Uroš Fürst, Vojko Zidar in Valter Dragan. Mednarodno avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Slobodana Unkovskega sestavljajo dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska, avtorica glasbe Irena Popović Dragović, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, asistentka dramaturginje Nejka Jevšek in asistentka scenografa Nika Curk Nagode; svetovalka za madžarščino je Irena Varga.
Snov za Skopuha (v izvirniku LʼAvare) je Molière črpal pri Plavtu in njegovi Aulularii ali Komediji o loncu. Igro, napisano v ritmizirani prozi, je krstno uprizoril 9. septembra 1668 v gledališču PalaiRoyal – sam je nastopil v vlogi naslovnega lika Harpagona, ki pooseblja grabežljivost in skopost. Kljub ugodnemu kritiškemu sprejemu (po Robinetu je bila uprizoritev »polna smešnih pripetljajev«, ki jih je podala »odlična zasedba«) pa igra ni pritegnila občinstva. Uspeh je nastopil šele pozneje: Skopuh je postal eno najpogosteje uprizarjanih Molièrovih del, ki je večkrat nagovorilo tudi slovenske gledališke ustvarjalce.
Režiser Slobodan Unkovski je v napovedi prihajajoče uprizoritve, ki je šele deveta na slovenskih poklicnih gledaliških odrih, označil Molièrovega Skopuha kot komedijo o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju, ki razžira smisel obstoja in zmanjšuje ugled uveljavljenim vrednotam človekovega bivanja. Kot veliko in pomembno vprašanje pa je izpostavil pristop k uprizarjanju klasikov v današnjem času. »Adaptacija? Modernizacija? Aktualizacija? Sprememba knjižnega jezika v narečje? Ali mogoče novo branje klasicistične mojstrovine? Lahko je reči novo branje, moramo pa se zavedati, da imajo dela svetovne dramske literature trdno zgradbo in vztrajen spomin. Drama pomni vse uprizoritve, najbolj pa katastrofalne, in zato sprejema svoje preventivne obrambne ukrepe, da zavaruje svoj notranji red in razumevanje sveta. Molière je živel zapleteno, dramatično in zelo strastno, v nenehnem konfliktu s konservativnimi krogi, v izneverjenih obljubah dvora. Take so tudi njegove igre in osebe, ne glede na žanr, ki mu pripadajo. LʼAvare ima preprost in jasen naslov. To je komedija o škrtežu, ki bi vzel vse, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato. To je on in zato vidi sebe kot najboljšega za čas, v katerem živi. Kot da Molière pravi: stari so neusmiljeni, pohlepni, zoprni, ker mislijo samo na svoje bogastvo in svoje potrebe, mladi pa so žrtve, ker imajo življenjsko moč, nimajo pa kapitala. Pri tem je vseeno, ali so to stiskačevi otroci ali njihovi mogoči partnerji. Od premiere te komedije 9. septembra 1668 se je marsikaj spremenilo in imamo različne tipe bogatašev. Škrtežev? Milijarderjev, starejših in srednjih let in nemalo zelo mladih. Mladi so se marsikje osvobodili, se dokopali do moči in bogastva, pogosto trošili za luksuz, razne donacije in fundacije, za oblikovanje novih potreb in nove logike kapitala. Mladi so postali enako nevarni kot stari, če ne še nevarnejši. Molière se ni omejil na starostno dobo, temveč se ukvarja z lastnostmi, značajem, boleznimi osebnosti in vedenja. Za Harpagona je edini dokaz pomembnosti, vrednosti, sposobnosti njegov denar, bogastvo. Če in ko tega ni več, postane ničla in se mora naučiti novih tipov vedenja in odnosov, ki jih mogoče ni več zmožen,« tako Unkovski.
Dramaturginja Diana Koloini je v gledališkem listu igro Skopuh označila kot klasično dramsko delo, izoblikovano v »paradigmatično uprizoritev skoposti, ki ustreza vsakemu času«. V članku z naslovom Ali je skopost lahko smešna? je zapisala: »Med Molièrovimi komedijami velja Skopuh za najbolj mračno. Skopost namreč ni samo grda lastnost, tako sramotna in umazana, da se zateka v samoto, kjer se skrita pred pogledi drugih razcveta skopuhova mračna strast. Huje je to, da se uresničuje z izsesavanjem drugih. Harpagon, ki predmet svojega poželenja, skrinjico s cekini, skriva na vrtu, v aktivnem življenju zajeda vse okrog sebe. Najprej svoje bližnje, ki jih obvladuje z avtoriteto očeta in gospodarja; kot oderuh pa svoje upnike, ki jih obvladuje z izkoriščanjem njihovega pomanjkanja (in bogati z jemanjem tistim, ki imajo manj od njega). Zato je v komediji, v kateri obvladuje vse dogajanje, uprizorjeni svet mračen. Obenem pa je igra komična in neizmerno smešna, celo eno najbolj komičnih Molièrovih del. Lahko bi se zdelo, da je to paradoks, vendar deluje. Molière sam je ta navidezni paradoks označil za jedro svoje umetnosti, podedovano iz stare komedije: zabavati s smešenjem človeških napak. Tu seveda ne gre za individualne hibe, pač pa za splošno razširjene napake, nravi nekega časa, v katerih potencialno tiči problem, ki zadeva vso družbo. […] Bolj kot katerakoli druga človeška napaka je Harpagonova strast izključujoča. Skopost, ki je že po svoji notranji logiki usmerjena v goltanje in zapiranje vase, tudi pri Harpagonu izsesa in izniči vse drugo, življenje samo. […] Nesposoben, da bi upošteval druge razloge razen svojih, slugam odreja naloge, ki jih ni mogoče izpolniti (slavnostna večerja, pripravljena brez denarja, ipd.). Usodneje se to kaže v njegovem odnosu do hčere in sina, ki jima odreka denar, obenem pa sam in proti njuni volji načrtuje poroke, ki bodo koristile samo njemu. Na pomisleke in nasprotovanja se ne ozira, še sliši jih ne. Zato ni naključje, da se kar naprej zapleta v nesporazume, ki so še en, pravzaprav najpomembnejši komični mehanizem v tej igri. […] Denar in ljubezen – kanonično nasprotje, ki strukturira tudi to komedijo – sta tu zapletena v vozel, ki priča o silovitosti obeh strasti; zato ga bo rešil šele razplet s posegom od zunaj. Seveda pa je že od vselej jasno, da ima zaslepljenost z ljubeznijo povsem drugačno vrednost kot zaslepljenost z denarjem. […] Harpagon domneva, da je oboje mogoče povezati: sklicujoč se na svoje bogastvo bi se hotel poročiti z revno Mariane, obenem pa vendar pričakuje tudi njeno doto. To nemogočo kombinacijo si lahko zamisli samo nekdo, ki celo v ljubezni zase grabi vse, kar v resnici pripada drugim. In res Harpagon ljubezen krade svojemu sinu. Da se je zagledal prav v dekle, ki jo ljubi njegov sin, je morda naključje, vendar se v njem pokaže globlja logika njegove strasti. […] Élise in Cléante, tudi Mariane in Valère, čeprav odvisni od njega, pa vendar niso samo objekti njegove samovolje. Na njegove načrte in zahteve ne bodo pristali in ljubezni se ne bodo odpovedali. Ljubezen jim da moč, da se uprejo, vztrajajo, spletkarijo, hlinijo,« tako Diana Koloini, ki je svojo doktorsko disertacijo posvetila ženskam v Molièrovih komedijah in zanjo prejela nagrado Ana Majer Kansky.
O režiserju Slobodanu Unkovskem
Slobodan Unkovski, ki prihaja iz Makedonije, je v ljubljanski Drami režiral legendarno uprizoritev Ibsenovega Peera Gynta (1991), Molièrovega Ljudomrznika (2000) in Četrto sestro Głowackega (2002). Eden najizrazitejših režiserjev s prostora nekdanje Jugoslavije, kjer je delal v vseh najpomembnejših gledališčih, je režiral tudi v Grčiji, Rusiji, Italiji, Belgiji, na Švedskem, v Nemčiji in Združenih državah Amerike. Posebej pomembne so njegove praizvedbe nove dramatike, z makedonskim dramatikom Goranom Stefanovskim je ustvaril avtorski tandem, ki je zaznamoval celo generacijo gledaliških umetnikov (režiral je kar deset njegovih dram, začenši s slovito uprizoritvijo igre Divje meso, 1980), režiral pa je tudi dela D. Jovanovića, R. Šeliga, Ž. Mirčevske, D. Dukovskega, B. Srbljanović, M. Marković … Njegova uprizoritev Šnajderjevega Hrvatskega Fausta v JDP Beograd je gostovala na festivalu Gledališče narodov v Nancyju (1984). V Cambridgeu, American Repertory Theatre, je režiral Brechtov Kavkaški krog s kredo (1990). Slovita je njegova uprizoritev Corneilleve Odrske iluzije v JDP Beograd (1991). V znamenitem antičnem gledališču Epidaver je z grškimi igralci postavil Evripidovega Oresta (2008), v zadnjem letu Ajshilovo Orestejo v NP Sarajevo. Predaval in učil je na akademiji v Skopju, na Brooklyn College in na Institute for Advanced Theater Training na Harvardu. Skupaj z Meto Hočevar, Angelino Atlagić, Rašom Dinulovićem in Goranom Stefanovskim je vodil master class iz gledališke režije v Skopju. Prejel je vse pomembne nagrade v regiji.
Zgodovinski prelet uprizarjanja igre Skopuh na slovenskih odrih
Skopuh, eno najpogosteje uprizarjanih Molièrovih del, je večkrat nagovoril tudi slovenske gledališke ustvarjalce: prvič v sezoni 1919/20 v Trstu in pozneje na poklicnih odrih še sedemkrat oziroma osemkrat, če k vsem prištejemo tudi »najbolj skopo izvedbo Skopuha«, monodramo Andreja Rozmana Roze (2007). O uprizoritvi v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1920 ni veliko znanega; režiral jo je Emil Kralj. Uporabljeni prevod Skopuha Friderika Juvančiča sicer ni bil prvi in v naslednjih desetletjih mu jih je sledilo še pet; že postavitev leta 1922 v Mariboru je uporabila prevod Maksa Šnuderla. Dušan Moravec v pregledu tržaškega gledališkega delovanja do požiga Narodnega doma označi dejstvo, da je bil Skopuh »prej igran v Trstu kakor v slovenski prestolnici«, za »zanimivost svoje vrste« in zapiše, da sta Emil Kralj in Marij Sila sledila zamislim Milana Skrbinška, ki je štel Molièrovo igro »v svoj idealni program«. To potrjuje mariborska postavitev, pripravljena v počastitev tristoletnice Molièrovega rojstva, ki jo je Skrbinšek režiral in v njej nastopil v vlogi Harpagona. Prvo in doslej edino uprizoritev Skopuha v ljubljanski Drami je leta 1926 režiral Osip Šest. Po kritiškem mnenju Franceta Koblarja je »zaradi grobe domačnosti nekaterih igralcev« igra »spominjala na prvotno snov stare burke in ni bila prava francoska klasična komedija«. Kasneje sta sledili še druga mariborska (1947) in druga tržaška (1948) uprizoritev, obe v režiji Jožeta Babiča, ki je cenil Molièrov »revolucionarni odnos do dobe, v kateri je živel«; nato uprizoritev v SLG Celje (1957) v režiji Andreja Hienga, ki je zapisal, da je to »zelo kruta komedija«. Sledila je uprizoritev v PG Kranj z v gmajn gorenšno postavljenim vohernikom, kot si ga je leta 1999 zamislil režiser Vito Taufer z ekipo ter leta 2010 na commedio dell’arte oprto branje režiserja Borisa Kobala v Mestnem gledališču ljubljanskem.
z gledališkega lista
Diana Koloini, Ali je skopost lahko smešna? (odlomek)
Skopuh je star lik. Molière ga je prevzel od rimskega Plauta, ki ga je verjetno prevzel od neznanega grškega komediografa. Po Plautovi Aulularii je povzel osnovno zgodbo in osrednji motiv, v vrtu zakopan lonec zlata pa spremenil v skrinjico s cekini. Zgodbi je dodal še en par ljubimcev in ljubezen oblikoval po modi aktualnih sentimentalnih romanov, skopuha, ki se v skrbi za denar odreka vsemu drugemu, pa opremil še z oderuštvom in komedijo prestavil v svoj čas. Natančneje, izoblikoval jo je v klasično delo, ki deluje kot paradigmatična uprizoritev skoposti in lahko ustreza vsakemu času. Skopost – ki je v času med Plautom in Molièrom postala tudi eden izmed sedmih smrtnih grehov, kar kaže, kako pomembno mesto ima med človeškimi napakami – se seveda pojavlja tudi z drugačnimi liki in zgodbami. Med starejšimi je najbolj znamenit Shakespearov Shylock (Beneški trgovec), ki skopuha kontroverzno poveže z Judom. Še posebej pa so se skopuhi namnožili v času realizma, ki je tudi čas vzpona kapitalizma in akumulacije kapitala. Čeprav naj bi kapital prvenstveno služil razvoju industrijske proizvodnje, se liki čudakov, ki denar tlačijo na kup, samo da bi ga imeli, in ga množijo s tem, da ga posojajo za visoke obresti, kot vztrajne sence vlečejo ob likih, ki služijo »napredku«; pogosto si poleg bogastva prislužijo tudi velik vpliv in moč. Pozneje so kopičenje denarja in moči, ki jo denar zagotavlja, pohlep in dosleden egoizem dobili nove podobe in logiko – in tudi nove razsežnosti. Odkar so se njihovi protagonisti dvignili iz sence in vstopili na borzo, so pogosto celo fascinantni. Zdi se skoraj, da skoposti v klasični obliki, ki je predmet komedije, take, ki zahteva tudi odrekanje trošenju in življenjskim užitkom, malodane ni več. Odrekati velja le še drugim, delavcem, še raje tistim, ki iščejo delo v novem kraju, državi … pa seveda skupnosti in javnemu interesu. A vendar: če se denar kopiči predvsem na skritih računih v davčnih oazah in ga lastniki nadzorujejo ter se nad njim naslajajo s spremljanjem indeksov, to le ni tako zelo drugače kot pri Harpagonovi zakopani skrinjici s cekini. Tudi zahteva po funtu mesa, ki bi ga iz upnikovega telesa hotel izrezati Shylock, ni zares neprimerljiva današnji logiki ustvarjanja bogastva. Vmes med tema dvema motivoma, jalovo naslado in morilskim nasiljem, pravzaprav v obeh naenkrat tiči jedro, ki je preživelo domnevno zastarelost klasične podobe skoposti.
AVTORSKA EKIPA
Prevajalec Aleš Berger
Režiser Slobodan Unkovski
Dramaturginja Diana Koloini
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska
Avtorica glasbe Irena Popović Dragović
Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek
Asistentka scenografa Nika Curk Nagode
IGRAJO
Bojan Emeršič Harpagon
Nejc Cijan Garlatti Cléante
Sabina Kogovšek Élise
Domen Novak, k. g. Valère
Saša Pavlin Stošić, k. g. Mariane
Matija Rozman Anselme
Maja Sever Frosine
Uroš Fürst La Flèche
Vojko Zidar Mojster Jacques
Valter Dragan Mojster Simon, Komisar
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
