GOSPA DALLOWAY Tomislava Zajca v režiji Petra Petkovška I Krstna uprizoritev igre po motivih romana Viriginie Woolf 10. 3. 2023. premierno v Mali Drami
V petek, 10. marca, bo v Mali Drami premierno zaživela krstna uprizoritev drame Gospa Dalloway nagrajenega hrvaškega dramatika in pisatelja Tomislava Zajca v režiji Petra Petkovška. V igri po motivih znamenitega istoimenskega romana Virginie Woolf, napisanega pred skoraj sto leti in zaznamovanega z izkušnjo prve svetovne vojne in pandemije španske gripe, avtor Tomislav Zajec spregovori o kontradikcijah takratnega kot tudi našega časa, neuresničenih hrepenenjih in večnih iskanjih smisla.
Dramsko besedilo z izvirnim naslovom Gospođa Dalloway je iz hrvaščine prevedla Seta Knop. Dramaturginja uprizoritve je Eva Kraševec, avtor videa in asistent režiserja Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Gordana Bobojević, avtor glasbe Peter Žargi, svetovalec za odrski gib Klemen Janežič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak in lektor Arko. V Gospe Dalloway igrajo članice in člani igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana: Maša Derganc (Virginia Woolf/Clarissa Dalloway), Saša Tabaković (Glas 1/ Septimus Warren Smith), Uroš Fürst (Glas 2/Richard Dalloway), Saša Mihelčič (Glas 3/Rezia Smith), Vojko Zidar (Glas 4/Dr. Bradshaw), Gorazd Logar (Glas 5/Peter Walsh), Iva Babić (Glas 6/Sally Seton Rosseter) in Saša Pavlin Stošić (Glas 7/Evans). Prve ponovitve bodo na sporedu 13., 14., 18., 25. ter 27. marca ob 20.00 in 17. marca 2023. ob 18.00.
Fotografiju ustupio SNG Drama Ljubljana – Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Roman Gospa Dalloway Virginie Woolf, objavljen leta 1925, je eno tistih literarnih del, ki so napovedala novo dobo evropskega romana. Skorajda sto let star roman, ki izrisuje senzibilnost modernega človeka in krizo zahodne civilizacije, je nenavadno sodoben. Ob današnjem branju v njem hitro prepoznamo vzporednice globalnih katastrof – vojne, pandemije – in njihovih težkih posledic. Te vzporednice dopolnjujejo (aktualne) teme osamljenosti, neizbežnega staranja in občutka nezmožnosti procesiranja vseh hiperdogodkov okoli nas, ko se nam vse hitreje približujejo novi in novi nevihtni oblaki podnebnih sprememb. Hkrati pa je za takratni in današnji čas značilno vdajanje človeški naravi, ki lahko znotraj še tako svetovne krize najde trenutke nečimrnosti, radodarnosti, samozaverovanosti, veselja, zavisti, pomilovanja, zrenja v male in velike posebnosti.
Virginia Woolf v svojem romanu opisuje velemestni dan pet let po koncu prve svetovne vojne, ki je v temelju zaznamovala tako njo samo kot njene literarne osebe. Kljub navidezni lahkotnosti vročega poletnega dne, ko Clarissa Dalloway pripravlja domačo zabavo, se odzven vojne vedno znova vriva v njene misli, v celovito doživljanje Septimusa Smitha, ki v sebi nosi še posebej intenzivno izkušnjo vojne … Kot vojak je bil družbena žrtev, vržena pred topove, zato da lahko svet funkcionira dalje. Vojno je preživel, ni pa se vrnil domov kot zmagovalec, ampak kot globoko psihično in mentalno ranjena oseba. Tragične izkušnje nikakor ne more preboleti in se zato naposled odloči za samomor. Tega je pisateljica sprva namenila Clarissi, vendar se je pozneje premislila. V Gospe Dalloway, v kateri Virginia Woolf izpiše natančno psihološko in sociološko študijo posledic vojne, je implicirana obsodba nasilja. Z inovativno stilno tehniko vpeljuje močne slike, ki priklicujejo nespremenljivo, a vselej prisotno preteklost, obenem pa v številnih slikovitih opisih raziskuje možnost upanja in lepote.
Kot je v gledališkem listu zapisala dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec, se je svet po prvi svetovni vojni v temelju spremenil, in kot je značilno za obdobja velikih družbenopolitičnih sprememb, se družba še nekaj časa ni sposobna prilagoditi na t. i. »novo normalnost«, živi v iluzijah idealizirane preteklosti in si pravzaprav želi predvsem pozabe.
Virginia, kot jo prikazuje Tomislav Zajec v avtorski predelavi Gospe Dalloway, pa se bori prav proti družbeni pozabi in potlačitvi grozot, ki so evidentno še vedno živ del te družbe. Pri tem Zajec neverjetno prepričljivo zajame tako duha časa, posledice vojne, pandemije in gospodarske krize na družbeni ravni kot tudi intimne posledice za pisateljico, ki se spopada z lastno psihofizično nezmožnostjo pisanja in neustavljivo potrebo po izpovedi resnice razdejane družbe, ujete v neuspelih poskusih razumevanja sveta, v katerem se je naposled znašla. Tako v dramskem besedilu pravi Virginia: »Gospa Dalloway pa je del prav te družbe. In vidim jo, kako pripravlja zabavo za ta svoj višji razred, v tem je smisel, kajti ona je definitivno del sistema, ki si želi pozabe.’Tomislav Zajec postavlja Virginio Woolf in njeno potrebo po pisanju v samo središče dramskega besedila, kar določa ključ za interpretacijo Gospe Dalloway v kontekstu današnjega časa.«
Za branje Gospe Dalloway v sodobnem času se režiserju uprizoritve Petru Petkovšku zdi ključna empatija do drugih in iskrenost do samega sebe: »Lahko je soditi družbo romana, se smejati posameznim likom in njihovim nečimrnostim, videti puhlost in praznino v obnašanju naše sodobne družbe, zatiskanje oči pred problemi in krizami sveta, beg v zabavo in pozabo, v spomine, obupano prizadevanje skrivanja pred starostjo in smrtjo, narcističen strah pred samoto, pokroviteljstvo do tistih, ki bolj trpijo, in tako dalje. A treba je slediti Virginii Woolf in se spomniti, da smo vsi na istem, da je družba, ki jo obsojam, le zrcalna podoba mene samega in da smo ljudje pač – človeški. Kar ni izgovor za to, da bi se status quo nadaljeval brez sprememb, le opomnik, da se v vsakem posamezniku skriva lepota življenja in smrti in da se problemi gibajo na družbeni, sistemski ravni«.
Ustvarjanje odrske priredbe Gospe Dalloway se je začelo z branjem istoimenskega romana Virginie Woolf, ki ga je za uprizoritev Slovenskemu narodnemu gledališču Drama Ljubljana predlagal priznani hrvaški dramatik in dramaturg Tomislav Zajec. V proces nastajanja dramskega besedila sta bila vključena tako režiser Peter Petkovšek kakor tudi dramaturginja Eva Kraševec. »Spremljanje vrhunskega ustvarjanja sodobnega dramatika od prvih zametkov idej, med katerimi je tudi njegovo videnje igralke naslovne vloge, prek različnih ustvarjalnih faz, pa vse do fascinantnega prelitja izjemno zahtevnega modernističnega romana v izvirno dramsko obliko, je dragocen proces,« je zapisala dramaturginja v gledališkem listu uprizoritve.
Tomislav Zajec v svoji Gospe Dalloway raziskuje globino posameznih povedi ter prek njih vstopa v dramske like, situacije in čas. Njegovo dramsko besedilo po motivih romana Virginie Woolf, ki je izrazito tridelno, spregovori o kontradikcijah takratnega kot tudi našega časa, neuresničenih hrepenenjih in večnih iskanjih smisla. Prvi del najintenzivneje vzpostavlja Virginio in njeno pisanje romana. Drugi del priredbe najmočneje izkorišča narativne niti oziroma valove romana. Prepletata se dva časa, mladost gospe Dalloway, ko je bila še Clarissa Parry, in več realnosti njenega zrelega življenja, v katerem spoznamo tudi njen drugi obraz, vojnega veterana s posttravmatsko stresno motnjo Septimusa Warrna Smitha. Tretji del priredbe je zabava, ki zavalovi vse do sodobnosti in s tem aktualizira Gospo Dalloway skozi prizmo t. i. družbe »nove normalnosti«. Zajčevo dramsko besedilo predvideva, da Virginio Woolf in Clarisso Dalloway igra ena igralka (Maša Derganc), kar Peter Petkovšek označi za mojstrsko potezo: »Clarissa kot lik izhaja iz Virginie, predstavlja pa tisti del nje, ki je neobčutljiv, pripaden in podložen sistemu, privilegiran, ukvarjajoč se z lastnimi nečimrnimi problemi. A pomembno je zlasti to, da je Virginia ne obsoja, ravno nasprotno. Do svojega lika je empatična, daje ji možnost čutenja, ponudi ji preteklost z možnostjo izpolnitve, resnično se trudi z njo, da bi jo osmislila in jo privedla do tega, da začuti življenje in lepoto,« je v intervjuju za gledališki list Gospe Dalloway povedal režiser krstne uprizoritve.
»Vsak, ki si ob branju Gospe Dalloway skuša predstavljati vsaj približno ustrezno dramsko adaptacijo romana, se bo strinjal, da je to izredno težka naloga. V tem smislu je Tomislav opravil titansko delo ter našel odličen ključ vstopa v material in strukturo, ki podpira tako teme iz romana kot njihovo aktualizacijo,« je nastajanje odrske priredbe opisal Peter Petkovšek. »Pri procesu sem sodeloval kot neke vrste prvi bralec in sogovornik, hkrati z besedilom pa je nastajal tudi režijski koncept, ki mu je Tomislav že sproti tenkočutno prisluhnil in ga vgradil v tekst. Takšno sodelovanje se je izkazalo kot plodno za oba, saj sva že od samega začetka bolj izluščila nekatere teme in usmerila fokus v določene smeri, kar je pri tako bogatem in razvejenem materialu nujnost.« Režiji pristop je Petkovšek oblikoval iz »vtisov ob branju romana in iz pogovorov s Tomislavom, zgostil pa se je okoli principa valovanja. Gladko in včasih neopazno prehajanje iz lika v lik, realnosti v fikcijo, sedanjosti v preteklost, trenutka v spomin mi je dajalo občutek valovanja skozi mnoge razsežnosti in plasti, to pa oder do neke mere, čeprav seveda bolj ekonomično, kar se tiče same količine besedila, lahko omogoči celo bolj plastično, kot to naredi tekst. V romanu in v delih Virginie Woolf nasploh je tudi veliko podob z vodo, valovanjem, vetrom; njen prvi otroški spomin je poslušanje zvoka valov, vetra in oknic v postelji. To ne pomeni nujno prisotnosti vode kot take (tudi na videu, ki spremlja predstavo, nam je najbolj pravilno delovala bolj vetrovna, suha pokrajina), gre za lovljenje občutka blage sanjskosti skozi kreacijo, vzpostavljanja svetov za hip in nato prehajanja ali valovanja v nekaj drugega. Na ta način se svetovi nalagajo drug na drugega, kot neke plasti puhastega snega ali zraka, iz prepleta vseh skupaj pa se pojavi nekaj novega, emergentnega,« je v intervjuju za Gledališki list SNG Drama Ljubljana pojasnil Peter Petkovšek.
Kot v gledališkem listu zapiše Eva Kraševec, se ena od ključnih premis Zajčeve igre zgodi na znameniti zabavi gospe Dalloway, na kateri v romanu Clarissa zgolj izve za samomor Septimusa Smitha, v dramski priredbi pa se z umrlim Septimusom sreča iz oči v oči. »To srečanje ima velik pomen tako za Clarisso kot tudi za Virginio, slednjič pa tudi za pričujočo uprizoritev. Gre namreč za temeljno soočenje med dvema podobama družbe, ki na svoj način predstavljata tudi dva pola Virginijine osebnosti. Virginia pravi: ‘Pisala sem o njej, da bi jo ubila, res je. Kot predstavnico sistema, kot tisto, ki se ne bori, ki odneha. Toda tisoče mladih mož je moralo umreti, da bi šlo življenje naprej. In komu je to mar, povej mi. Rada bi videla, da nekomu je in da ni vse zaman. Tako da ne bi bilo treba, da sem v prihodnje jaz tista, ki prenaša sporočilo življenja naprej.’ S tem ko gospe Dalloway ne ubije, ji ponudi možnost spoznanja in priložnost, da na novo vzpostavi strast do življenja s tisto silo, ki jo je v sebi zatrla v rani mladosti, in predvsem novo občutljivost,« tako Kraševec.
Tomislav Zajec se je rodil leta 1972 v Zagrebu in tam na Akademiji za dramsko umetnost diplomiral iz dramaturgije. Piše romane, scenarije, drame in poezijo. Uvrščen je v več hrvaških in tujih antologij proze, poezije in dramatike. Bil je selektor festivalov Marulićevi dnevi, Gavellovi večeri in Mali Marulić in je član številnih umetniških komisij in žirij. Njegova dela so prevedena v angleščino, francoščino, madžarščino, poljščino, slovenščino, nemščino, španščino, romunščino in ruščino. Zaposlen je kot izredni profesor na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu, poleg tega pa vodi dramske in scenaristične delavnice v Zagrebu in Splitu. Napisal je trinajst izvirnih dramskih besedil – John Smith, valižanska princesa (John Smith, princeza od Walesa, 1998), Atentatorji (Atentatori, 1999), Svinje (2001), Novi Nosferatu (2002), Mleko (Mlijeko, 2003/4), Dorothy Gale (2007), Astronavti (Astronauti, 2008), Rešeni (Spašeni, 2009), Treba bi bilo peljati psa na sprehod (Trebalo bi prošetati psa, 2012), Tisto, kar manjka (Ono što nedostaje, 2014), Mala Moskva (2018), Izginjanje (Nestajanje, 2021), Franz (2022) – in dramski monolog David. Skozi šipo (David. Preko stakla, 2020). Njegove drame so uprizorili v Zagrebu, Splitu, Varaždinu, Dubrovniku, Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu, Londonu, Buenos Airesu, Glasgowu, Bradfordu, Norwichu, Bukarešti, Brăili in Ipswichu. Po svojem istoimenskem dramskem besedilu je napisal tudi scenarij za film režiserja Filipa Peruzovića Treba bi bilo peljati psa na sprehod (2014) in bil koscenarist pri filmu Daliborja Matanića Mati asfalta (Majka asfalta, 2010). Piše dramatizacije in priredbe ter dela kot dramaturg v gledališčih, med drugim kot zunanji sodelavec Zagrebačkega kazališta mladih.
Za dramo Treba bi bilo peljati psa na sprehod je dobil leta 2018 grand prix na 29. Dnevih gledaliških piscev v Lyonu (Journées de Lyon des Auteurs de Théâtre). Šestkrat je dobil državno nagrado Marina Držića za novo dramsko delo – za drame Atentatorji, Dorothy Gale, Rešeni, Treba bi bilo peljati psa na sprehod, Tisto, kar manjka, Izginjanje; dvakrat je dobil nagrado marul na Festivalu hrvaške drame in gledališča Marulićevi dnevi – za dramo Tisto, kar manjka in za dramatizacijo romana Kristijana Novaka Črna mati zemla; dobil je nagrado Darka Gašparovića na Mednarodnem festivalu malih odrov Reka – za dramaturgijo pri uprizoritvi Zagrebačkega kazališta mladih Huddersfield. Dobil je nagrado Hrvatskega glumišta (spletnega portala Hrvaškega društva dramskih umetnikov) za leto 2021 in zlato pero za najboljše dramsko besedilo na festivalu Mednarodna gledališka srečanja Distrikta Brčko BiH leta 2022 – oboje za dramaturško obdelavo Molièrove komedije Skopuh – in številne druge nagrade za književno, scenaristično in dramaturško delo.
Peter Petkovšek (r. 1986) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Londonu na Royal Academy of Dramatic Art (MA Text and Performance) in v New Yorku na univerzi Columbia ter tam dokončal magisterij gledališke režije pod mentorstvom priznanih režiserjev Anne Bogart in Briana Kulicka. V Ameriki je režiral naslednje uprizoritve: The Blind (Schapiro Theater), The Weird Tree (Lerner Studio), Scrapland (The Wintercheck Factory), Cat on a Hot Tin Roof (Fordham), The Mystery of Edwin Drood (Clark), Gilgamesh: A Musical Epic (The Connelly Theatre), Od (Schapiro Theater), The Cherry Orchard (Horace Mann Theatre) in Eden: Part III (Signature Theater). Režiral je tudi drugod po svetu: v Ekvadorju in Čilu z indijanskima skupnostma Šuar in Mapuče, v Hongkongu muzikal Lepotica in zver, ki je osvojil nagrado Trinity Collegea, v Amsterdamu uprizoritev socialno angažirane igre I Am Not Antigone avtorice Vivien von Abendorff. Poleg tega je režiral še druge klasike, sodobne drame in muzikale, med epidemijo pa je v sodelovanju s korejsko produkcijsko hišo Yesigong nastala virtualna uprizoritev Project, Hong Do.Project, Hong Do. Po asistenci režiserki Mateji Koležnik pri operi Fidelio v Baden-Badnu je doživel slovenski debut v Slovenskem ljudskem gledališču Celje z uprizoritvijo Klinc. Trenutno dela doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
