FRANČIŠEK v režiji Jerneja Lorencija / Igrata Janez Škof in Tamara Avguštin / Gostuje Mestno gledališče Ptuj, 24. 11. 2022., Veliki oder SNG Drama Ljubljana

Z uprizoritvijo Frančišek v režiji Jerneja Lorencija, v kateri igrata Janez Škof in Tamara Avguštin, se bo v četrtek, 24. novembra, ob 19.30 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana predstavilo Mestno gledališče Ptuj. Ob režiserju Jerneju Lorenciju in dramaturgu Maticu Starini, ki sta avtorja priredbe po romanu Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa v prevodu Jaroslava Novaka, avtorsko ekipo Frančiška sestavljajo kostumografinja Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, avtor glasbe Branko Rožman, koreografinja Kaja Lorenci, lektor Simon Šerbinek, asistentka režiserja Brina Klampfer in asistentka scenografa Nina Rojc.

Fotohrafija preuzeta s web stranice Sigledal.org

Frančišek Asiški, rojen konec 12. stoletja v italijanskem mestu Assisi, velja za veliko religiozno, mitološko, zgodovinsko in umetniško figuro, ki jo obdaja nepresežen svetniški sij. Frančišek Asiški je postal simbol, ki je v zadnjih stoletjih osvojil velik del sveta in presegel celo okvire krščanstva. Postal je velikan, neštetokrat upodobljeni, literarizirani, mitizirani nadčlovek, tako rekoč angel, skoraj bog. Kot so zapisali v Mestnem gledališču Ptuj, se za velikim in svetim Frančiškom iz Assisija skriva nekoč zdavnaj živeči »zgolj-človek« z imenom Frančišek, ki je na svet in samega sebe pogledal na nov način in tako začel tudi živeti. Videl in živel je onkraj materialnega, onkraj ambicije, onkraj pohlepa in poželenja. »Bil je, kar je nadvse pomembno, neprestano v praksi: in od sebe je zahteval največ. In trpel. Ker se je boril. In boril se je s seboj, ne z drugimi. Jemal je nase, ne obmetaval drugih. Sprejemal je vse in vsakogar, ni delil in ni sodil. Zavedal se je, da je vsak človek neponovljiv. Da pa smo tudi nerazdružljivo povezani. In povezani tudi z naravo, lahko bi mu rekli prvi ekolog. Vse živi, vse diha, vse je eno. /…/ Frančišek ni hotel moči in oblasti, so pa moč in oblast v njegovem imenu zlorabljali. Ni hotel spremeniti sveta, ponudil pa je način, kako je mogoče spremeniti sebe. In lasten odnos do drugih. Razglašal je novo norost. In njegova nova norost je – ljubezen.« Prav ta človeški element je ključen za uprizoritev v režiji Jerneja Lorencija: »demitizirani, počlovečeni Frančišek, ki, kot pravi Gilbert Keith Chesterton, ‘ni ljubil človečnosti (nasploh), ampak človeka (vsakega posebej); tako tudi ni ljubil krščanstva, ampak Kristusa’,« so še zapisali v Mestnem gledališču Ptuj.

Jaka Smerkolj Simoneti je v recenziji z naslovom Božji dotik gledališča in dotik božjega gledališča (Portal kritika – Sigledal) o uprizoritvi zapisal: »Pripoved, večji del interpretativno zadržana, se postopoma ritmizira, razživlja, spaja s preostalimi gledališkimi sredstvi in ustvarja svojevrstno partituro. Ogreva se skupaj z gledalcem in v njem pušča globoko odzvanjajočo usedlino, ko se Frančišek vedno znova sooča z ultimativnim božjim odgovorom: ‘Ne zadostuje.’ Muzikaličnost pripovedi same je mestoma oplemenitena s subtilnimi aranžmaji Branka Rožmana, ki gradi predvsem na atmosferskih poudarkih in med instrumente vpleta zvoke narave, žvrgolenje ptic, piše vetra, globoke vzdihe. /…/ Areno Frančiškovega popotovanja kreira scenografija Branka Hojnika (asistentka Nina Rojc), ki penetrira v avditorij in igralca postavlja čisto pred nas /…/. Dvignjen odrček, gmota gline, nekaj kamnov in dve odeji je vse, kar gledalec potrebuje, da v svoji domišljiji vidi vso prostranost Frančiškovega življenja. /…/ V vsej tej majhnosti igralski tandem Janeza Škofa in Tamare Avguštin zaživi v svoji polnokrvni veličini. Njuna uigranost /…/ je ultimativna zmaga uprizoritve. Dokaz navidezne preprostosti gledališkega dogodka, ki jo v vsej kompleksnosti pred nas postavljata igralca. Janez Škof Frančiška oblikuje izhajajoč iz osnovne premise božjega šaljivca, poln je veselja, nasmehov, njegove prodorne modre oči režejo skozi dvorano v radosti ali bolečini. Ravno ta toplina, ki seva iz Frančiška, napaja njegove odločitve, utemeljuje njegovo norost – ljubezen. Pred gledalcem slika čudovit svet, kakršnega vidijo Frančiškove oči še po tem, ko se odreče Klari, očetu in mami, poljubi gobavca … Tamara Avguštin kot Frančiškova sopotnica uteleša mnogo figur, njegova ljubljena Klara, njegov ljubljeni »bratec« Leon in predvsem pripovedovalka, ki občinstvo vodi v nepričakovane potujitvene zasuke, razgrinja kontekste in mestoma ponuja predahe humorja, ki so v uprizoritvi še kako potrebni. V vseh svojih vlogah pa nastopa kot prva priča Frančiškove čudežne človečnosti, ki se spričo tovrstne ljubezni navkljub vsej bolečini ne more nikdar več odvrniti od svetnika. Režija Jerneja Lorencija (asistentka Brina Klampfer) skrbno odmerja tako trenutke smeha kot trpljenja, da bi iz njih izvlekla kar največ učinka. Kakor svetloba, ki le za hip ali dva zatemni dvorano in na oder vpelje pravljičnost iluzije, tako se tudi režijska taktirka razigranosti loteva izjemno asketsko in glavnino uprizoritve gradi na subtilni poetičnosti.« (Odlomek)

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]