S premiero uprizoritve EMIGRANTA Sławomirja Mrożka v režiji Nine Ramšak Marković se začenja sezona 2021/22 v Mali Drami (8. 10. 2021)
V petek, 8. oktobra, bo v Mali Drami premierno uprizorjena igra Emigranta znamenitega poljskega dramatika in vsestranskega ustvarjalca Sławomirja Mrożka v režiji Nine Ramšak Marković, ki prvič režira v SNG Drama Ljubljana. Vlogi vzhodnoevropskih imigrantov z radikalno različnima pogledoma na svet, ki si delita polkletno stanovanje v nekem zahodnoevropskem mestu, v uprizoritvi odigrata člana igralskega ansambla Drame Nejc Cijan Garlatti in Marko Mandić. Dramo je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda, ki je objavljen tudi v gledališkem listu uprizoritve, je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Prve ponovitve bodo na sporedu 9., od 11. do 13. in od 21. do 23. oktobra ob 20.00.
Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana – Foto eter Uhan
Sławomir Mrożek je ikonična pisateljska figura druge polovice dvajsetega stoletja in avtor okrog petdeset dramskih besedil, s katerimi je pomembno sooblikoval sodobno dramatiko. Njegova tragikomična enodejanka Emigranta je mojstrsko napisana zgodba o hkrati duhovitem in presunljivem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. Odvija se na neko novoletno noč v življenju dveh migrantov ‒ pisatelja in fizičnega delavca (ekonomskega migranta) –, v kateri pride do soočenja njunih radikalno različnih pogledov na svet. Tujca, ki v tem spopadu ostaneta brez iluzij o možnosti srečnega konca, je avtor poimenoval AA in XX. »Lika v življenju drug drugega delujeta kot parazita, ki pa skozi nenehne konflikte ustvarjata simbiozo, saj kljub temu da imata nasprotne poglede na okolico, z naše perspektive pripadata isti skupnosti. Oba sta izločena iz družbe in to jima daje isto simbolno vrednost. Nosita vlogo družbenega zajedalca, odpadnika, imigranta. Ravno v teh najnižjih plasteh socialne vertikale pa se komični žanr zelo dobro znajde. Komedija, ki uporablja banalnosti konkretnih teles v točno določenih dejanjih, zelo dobro omogoča branje na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem, pri tem da konkretno dogajanje ne ostane zgolj metaforično, temveč je v njem lahko velik politični in emancipacijski potencial,« je v repertoarni napovedi uprizoritve zapisala režiserka Nina Ramšak Marković.
Kot je v gledališkem listu zapisal dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković gre pri migrantu AA za intelektualca, ki je sposoben razmisleka o svoji usodi in o usodi svojega sotrpina, pri XX pa za delavca, ki se bo pustil izkoriščati do smrti v tipični gastarbajterski veri, da se bo nekega dne vrnil v domovino in zgradil največjo hišo v rodni vasi. Pisatelj (igra ga Nejc Cijan Garlatti) je intelektualno superioren in se v igri precej časa razburja zaradi neumnosti svojega cimra ali pa spušča cinične komentarje, ki jih delavec ni sposoben razumeti. Delavec, »navaden« človek (igra ga Marko Mandić), pa ima vse tisto, česar intelektualec nima ‒ družino, s katero si dopisuje, svoj mali mir (ali sprijaznjenost s svojim položajem), pa tudi telesno premoč, zaradi katere se intelektualec ves čas boji fizičnega spopada z njim. »Ob dinamiki moči med obema migrantoma so jasne tudi razredne, kulturne in druge razlike. Mrożek se izogne objektivizaciji žrtve, k čemur se danes radi nagibamo, kadar se v svojem humanističnem vzgibu v gledališču ukvarjamo z ogroženimi Drugimi (migranti, begunci …). Pri njem Drugi niso vsi enaki in so več od ideološke funkcije, ki naj bi skozi sočutje in vzbujanje občutkov krivde vplivala na gledalca. Oni (Drugi) so (enako kot mi) umazani, pokvarjeni in smešni, njihova telesa izločajo sokove in spuščajo glasove, so sužnji fantazij, s katerimi vzdržujejo svoj simbolni svet. Z drugimi besedami, pri Mrożku postane njihova univerzalnost konkretna in s tem njegova kritika več kot samo preprost prikaz slabega položaja neke družbene skupine. /…/ V igri Emigranta opazujemo človeka, ki sta izgubila jedro fantazme, ki je dotlej oblikovala njun svet in po tej izgubi se ne moreta vrniti k staremu. Enako je z Evropo in njenim odnosom do katerekoli oblike Drugega: nedoslednost, ki se izmika interni kritiki, je v samem bistvu sistema in ni je mogoče imenovati, ne da bi postavili pod vprašaj celoten korpus vrednot, na katerem sistem temelji. Fantazma je v tem primeru misel, da je (kapitalistična) Evropa mogoča brez krvave eksploatacije prekarnega (gastarbajterskega) dela. /…/ Dejstvo, da so »oni« (tukajšnji ljudje, s katerimi nima smisla iskati stika) zgoraj, naša junaka pa spodaj v kleti, kot tudi ostrina, s katero je Mrożek ustvaril lik pisca-disidenta, s katerim se je nedvomno identificiral, pripomoreta k temu, da se zdi, da sta oba junaka enakopravna, pa naj sta še tako različna. Vendar pa se zavedamo, da sta njuna svetova tako daleč narazen, da se »v realnem življenju« ne bi nikoli srečala. Mrożkova igra ni komedija, vendar pa je odnos med likoma zelo duhovit, med drugim tudi zato, ker bi »resna« igra v svoji poetični zgoščenosti delovala tezno. Tako pa igro sprejmemo, ker je v komičnem izročilu to ena najstarejših konvencij: odnos med dvema moškima, eden je iz višjega sloja (ukvarja se z ljubeznijo, dvoboji, filozofijo in poezijo), drugi pa je iz nižjega sloja (v glavnem ga zanimata hrana in vino). Ta odnos skozi komično abstrahiranje postane zgodba o medčloveških odnosih nasploh in še več, razumeti ga je mogoče kot spravo me dvema vrstama teženj, idealistično in materialistično, ki sta zunaj sveta komedije (pa tudi sveta duhovnosti, seksualnosti ali revolucionarnega duha) popolnoma nespravljivi. Ta Mrożkov motiv se mi zdi še posebej aktualen danes, ko je na umetniški sceni in med uprizoritvenimi umetnostmi skrb za različne ogrožene družbene skupine (med drugim tudi za same migrante) postala ena od pomembnih in sprejetih izraznih niš. Igra Emigranta vzbuja nelagodje ne le zaradi okrutne normalizacije rasistične obravnave in eksploatacije, ki sta je deležna v državi, v katero sta se priselila, pač pa tudi zato, ker objekt, ki mu zaskrbljeni intelektualec namenja svojo pozornost, navaden človek, delavec, migrant, vrne pogled,« razmišlja Milan Ramšak Marković v članku Umetnik in njegov objekt, objavljenem v gledališkem listu.
Drama Emigranta gotovo govori tudi o Mrożkovi lastni izkušnji, saj je leta 1963 zapustil rodno Poljsko in se zatekel najprej v Italijo, potem pa v Francijo. Še več, takšna politična branja, ki so igro videla kot zgodbo o disidentih, ki so bežali na drugo stran železne zavese (in s tem tudi kot kritiko pomanjkanja politične svobode v državah pod vplivom Sovjetske zveze), so prvim pollegalnim uprizoritvam te igre v Moskvi kmalu prinesla kultni status. Pojem migrant pa ima danes popolnoma drugačen pomen kot v sedemdesetih letih preteklega stoletja in vznemirjenje, ki ga je zgodba o pisatelju-disidentu povzročila na Zahodu in v določenih krogih sovjetskega bloka, je domala povsem izginilo. Kar je ostalo, je mojstrsko napisana zgodba o duhovitem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. In to zadostuje, da Mrożkova Emigranta še danes pogosto uprizarjajo na odrih Amerike in Evrope.
O Sławomirju Mrożku
Sławomir Mrożek (1930‒2013) sodi med ikonične pisateljske figure druge polovice dvajsetega stoletja. V svoji dolgi karieri, ki jo je začel kot novinar in avtor kratkih, satiričnih proznih besedil, nadaljeval pa kot dramatik, scenarist in prozaist, je napisal okrog petdeset dramskih tekstov in z njimi pomembno sooblikoval sodobno dramatiko. S svojo debitantsko igro Policija se je leta 1958 izvirno vključil v takrat najbolj aktualen in inovativen trend drame absurda in ga obogatil s svojskim humorjem in pronicljivostjo, ki je polju političnega dodala ontološko dimenzijo. In čeprav je bil smisel za humor in absurdne razsežnosti človeškega bivanja njegov zaščitni znak, se je kot dramatik razvijal skupaj s časom, v katerem je živel, in ustvaril več mojstrovin, ki danes sodijo v sodobno klasiko, obenem pa niso izgubile svoje gledališke privlačnosti in so še zmeraj na repertoarjih gledališč po vsem svetu. Še več, mnoge njegove drame imajo tisto srečno in redko lastnost, ki omogoča nova branja, tako da se pogosto zdi, da se aktualni trenutek zrcali v njih, kot da bi bila napisane prav zanj. Igre Policija, 1958, Na odprtem morju, Strip-tease, Karel, 1961, Zabava, 1962, Čarobna noč, 1963, Tango, 1964, Klavnica, 1973, Emigranta, 1974, Grbavec, 1977, Peš, 1980, Vatzlav, Ambasador, 1982, Poletni dan, 1983, Alfa, 1984, Portret, 1987, Vdove, 1992, Ljubezen na Krimu, 1993, Lep razgled, 2000 ‒ če iz bogatega opusa izvzamemo samo nekaj najpogosteje uprizarjanih del ‒ pričajo tako o razvoju in kondiciji Mrożkove dramske pisave kot o problemski preokupaciji v posameznih obdobjih njegovega življenja. Ta sega vse od razkrivanja družbenih mehanizmov moči in ustrahovanja prek raziskovanja človekove narave in njegove odgovornosti za svoja dejanja do velikih tem polpretekle zgodovine, ki so tako ali drugače zaznamovale usode množic in posameznikov. V nekem smislu pa je ikonična tudi Mrożkova življenjska zgodba, ki se tesno prepleta z njegovim avtorskim iskanjem in hlepenjem po svobodi, po avtentičnosti, po življenju, ki bi ga lahko živel polno, brez ideoloških in drugih pritiskov ter omejitev. Čeprav je že s prvo igro zaslovel zunaj poljskih meja in je dolgo živel v tujini, najdlje v Parizu, veliko potoval in se gibal po mednarodnem (gledališkem) prostoru, pa je bil zmeraj tudi precej skrivnosten in zadržan, še posebej glede zasebnega življenja. Prijela se ga je definicija, da je znana osebnost, o kateri se zelo malo ve. In večkrat je odkrito priznal, da ima sam precejšnje zasluge za to. (Odlomek iz članka Darje Dominkuš »Življenje in druge okoliščine«, objavljenega v gledališkem listu uprizoritve)
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
