Zvočna uprizoritev igre Otroka reke Daneta Zajca v režiji in dramaturgiji Eve Kraševec predstavlja uvodno dejanje nove programske platforme Zvočne drame, ki jo z letošnjo sezono uvaja SNG Drama Ljubljana. Studijski zvočni posnetek bo izšel po delih in ostal brezplačno dostopen v zvočni knjižnici na spletni strani www.drama.si. Prvi del bo tako predvajan 4. novembra 2020, nadaljevanja pa bodo v Dramini fonoteki objavljena vsako sredo do sredine decembra. Projekt snemanja zvočnih dram v interpretaciji odličnih igralk in igralcev dramskega ansambla sponzorsko podpira Nova Ljubljanska banka in s tem omogoča brezplačno dostopnost posnetkov vsem ljubiteljem kulture. Otroka reke so studijsko posneli Janez Škof, Maja Končar, Zvone Hribar, Vanja Plut, Eva Jesenovec, Gorazd Logar, Klemen Janežič, Valter Dragan in Vojko Zidar. Lektor je bil Arko, snemalec, montažer in glasbeni opremljevalec Jurij Alič ter asistentki režijeGaja Pöschl in Špela Šinigoj.

Fotografiju ustupila SNG Drama Ljubljana

S platformo Zvočne drame želi SNG Drama Ljubljana ustvariti zvočno knjižnico dramske klasike, ki bo na voljo vsem zainteresiranim poslušalcem, od strokovne javnosti do ljubiteljev slovenske dramatike, in nenazadnje tudi ranljivim skupinam. Eden od pomembnih ciljev pa je tudi spodbujanje svežih odrskih uprizoritev skozi platformo na novo prebranih in posnetih dram. Prva sezona Zvočnih dram v središče postavlja dramatiko Daneta Zajca. Poleg oktobrskih obletnic njegovega rojstva in smrti je največji razlog za tovrstni začetek prav dramaturška in jezikovna specifika njegovih iger, ki kljub nesporni vrhunskosti niso bile pogosto uprizarjane, obenem pa njihovo bogastvo metaforike ter metafizične širine omogoča brezmejne možnosti interpretacije.

Dane Zajc se je rodil 26. oktobra 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Velja za pesnika, ki v metaforični govorici ubeseduje celo plejado človekovih občutij in v nekaterih dramah aludira tudi na po lastni izkušnji preoblikovano konkretno političnost. Njegovo pesniško snovanje posega v globine človekovega eksistencialnega občutenja sveta vse do temačnih področij življenja in tako po svoje udejanja tudi ideje filozofskega eksistencializma, obenem pa jih prepleta s tematikami ljubezni ali iskateljstva, kar ustvarja toplino in zanos, zlasti na mestih, kjer bi ju najmanj pričakovali. Zajčeva dramatika je pomemben, pravzaprav ključen del moderne slovenske pesniške drame in tudi v širšem prostoru svojevrsten unikum.

O igri in zvočni drami Otroka reke

Drama Otroka reke je bila odrsko uprizorjena enkrat samkrat, in sicer leta 1962 v produkciji Odra 57 v Križankah, v režiji dramaturga in literarnega teoretika Tarasa Kermaunerja, ki je uprizoritev imenoval »notranji oratorij« in ponudil kar največ izrazne možnosti besedi. Leta 1992 je drama zaživela še v radijski predelavi Igorja Likarja.

Otroka reke izpovedujeta ljubezensko zgodbo para, ki ga iz popolnosti zlitja vržejo eksistencialne okoliščine iskanja notranje izpolnitve onkraj ljubezenskega čustva. Zdi se, da kljub osrednjemu intimističnemu jedru, ki se napaja iz Zajčevega pesemskega cikla Dva, drama ni zgolj ljubezenska, temveč spregovori tudi o bivanjskih okoliščinah, zgodovini in civilizaciji, saj Reka in Dan v danih razmerah svojega življenjskega okolja ne zmoreta ohraniti notranje svobode. Obenem se Zajc v tej drami veliko ukvarja z vprašanjem človekove vrednosti glede na njegovo končnost. »Nikjer ni odrešitve za človeka,« je verz, ki odzvanja še dolgo po branju. To temačno spoznanje se ponovi na dveh mestih v drami, kar pa Zajc v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna »nedolžnost« komentira takole: »Takrat, ko sem napisal ta verz, sem mislil predvsem na smrtnost, s katero se končuje vsaka naša zadeva. Danes mislim, da je dobro, da je naše življenje končno. Smrtnost nam zagotavlja vrnitev tja, od koder prihajamo, po njej smo povezani s tistim, kar imenujemo kozmos in večnost.«

Otroka reke sta Zajčeva prva drama, v njej pesnik najbolj izpovedno čisto ter strukturno skladno združi svoj metaforični svet z dramsko govorico; poleg Strniševega Samoroga pomeni svojevrsten prelom v slovenski dramski pisavi, ki se je sicer že vsaj od Cankarjeve Lepe Vide večkrat srečevala s poezijo in prepletala z liričnostjo, vendar je to obdobje ponudilo popolnoma nov in samosvoj pristop k dramski poeziji. In prav lirski značaj Zajčeve dramatike, ki je velik uprizoritveni zalogaj in je na prvi pogled morda lažje ubesedljiva kot uprizorljiva, ponuja odlično izhodišče prav za predstavitev v obliki zvočne drame.

Eva Kraševec

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]