12/10/2019

Premiera mednarodne koprodukcije ‘Pogovori o ljubezni’ v režiji Jerneja Lorencija na velikem odru ljubljanske Drame

V soboto, 12. oktobra, ob 20.00 bo na velikem odru premiera mednarodne koprodukcije, avtorskega projekta Pogovori o ljubezni. Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve. Projekt je nastal skozi raziskovanje teme ljubezni v različnih družbenih, jezikovnih in kulturnih kontekstih. Mednarodno igralsko zasedbo sestavljajo Janez Škof, Maruša Majer in Zvezdana Novaković (Slovenija); Jelena Laban, Karmen Bardak in Srđan Grahovac (Črna gora); Barbara Folchitto in Daniele Gaggianesi (Italija) ter Krist Lleshi in Matia Llupa (Albanija).

Pogovori o ljubezni – Maruša Majer ; Fotografiju ustupila SNG Drama – Foto Duško Miljanić

Režiser uprizoritve je Jernej Lorenci, dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe Branko Rožman, koreograf Gregor Luštek, oblikovalci svetlobe so Jernej Lorenci, Branko Hojnik in Juš Zidar, lektorica je Tatjana Stanič, korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković, asistent režiserja in producent Juš Zidar ter asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak. Predpremiera bo na sporedu 11. oktobra ob 19.30, prve ponovitve pa 14., 15., 16. in 18. oktobra ob 19.00 in 17. oktobra ob 17.00 ter 4., 5., 6., 7., 8., in 9. novembra ob 19.00.
Koprodukcijska uprizoritev med SNG Drama Ljubljana in Kraljevim gledališčem Zetski dom je del mednarodnega projekta ADNICH in je nastajala v dveh delih – sprva v Sloveniji, pozneje v Črni gori. Premierno je uprizoritev že bila predstavljena 14. septembra na Cetinju. V načrtu sta tudi premieri v Italiji in Albaniji ter gostovanja v tujini.

Uprizoritev Pogovori o ljubezni je nastala skozi proces raziskovanja in razvijanja doprinosov vsakega posameznega člana ustvarjalne ekipe, ki so skupaj ustvarili celoto. Za režiserja Jerneja Lorencija je igralec središče in najpomembnejši element uprizoritve, iz njega izhaja vsebina. Želi čim bolj zmanjšati mejo oziroma zid med dogajanjem na odru in občinstvom, med igralci in vlogami ter običajno hierarhijo, v kateri naj bi bil režiser vsevedna ikona, igralci pa le sledijo njegovim navodilom. V procesu je ustvaril prostor odprtosti, v katerega je lahko vsak doprinesel del sebe, saj meni, da je vsak človek individualna zgodba, ki je pomembna in drugačna od drugih. Zelo pomembne vsebine tega umetniškega prostora so zaupanje, radovednost in ustvarjalnost. Uprizoritev sama po sebi ne ponuja odgovorov na vprašanja o ljubezni, zato so se ustvarjalci ukvarjali z ljubeznijo v najširšem smislu, brez prekomernega osredotočanja na teoretske temelje. Uprizoritev ustvari možnost, da določene zgodbe najdejo pot na površje, prav tako so pomembna osnovna občutenja, po katerih hrepeni praktično vsak človek. Začetek raziskovanja pojma ljubezen je izhajal iz radovednosti, primerjanja preteklosti in sedanjosti običajev posameznih držav, ko gre za razmišljanje o ljubezni. Skozi poglobljen študij so ustvarjalci počasi doumeli, da smo tudi ko gre za ljubezen, vsi le ljudje.

Ljubezen je tema, ki je praviloma ne obravnavamo skozi prizmo medsebojne komunikacije, ustvarjalci pa so se ukvarjali prav s tem vidikom. Dinamika dela v povezavi s tako pomembno in občutljivo temo je bila še bolj intenzivna, kot je morda sicer, saj so pri tej uprizoritvi od samega začetka sodelovali igralci iz štirih, jezikovno in kulturno različnih držav. Iskali so skupni jezik, jezik predstave, ki je obenem postal tudi jezik vseh štirih držav. Čeprav je to težko razumeti, so ustvarjalci prav skozi ljubezen dosegli medsebojno razumevanje ob delu na projektu.
 
Igralci govorijo o zanimivih vlogah, v katerih so se znašli, saj v uprizoritvi nastopijo kot pripovedovalci, liki in režiserji. Jernej Lorenci je igralce povabil, naj tudi sami ustvarjajo vsebino in s tem tudi prevzamejo umetniško in osebno odgovornost za odločitve, ki jih sprejmejo. Karmen Bardak, igralka iz Črne gore, je izpostavila zahtevnost takšnega procesa dela in izzive, s katerimi se igralci na vsaki novi predstavi srečujejo, ko poskušajo vzpostaviti čustveno vez z občinstvom. Pomembno sporočilo Pogovorov o ljubezni je predstavitev univerzalnosti ljubezni, ne glede na jezik, kulturo ali geografsko poreklo osebe. Igralska ekipa priča o medsebojni povezanosti in ustvarjanju tesnih vezi skozi proces nastajanja uprizoritve. Na začetku so bili popolni tujci, ki so se zbliževali tako, da so medsebojno delili osebne in intimne zgodbe ter čustva, ki so jih doživljali ob tem. Čustvovali so drug z drugim in se istočasno razvijali. Zasluge za odprto sodelovanje in odlično vzdušje igralski ansambel pripisuje režiserju Jerneju Lorenciju, ki je ustvaril varen prostor za iskrenost in čustva desetih zelo različnih oseb in umetnikov. »Poudarek je na pripovedovanju zgodb in pazljivem poslušanju drugih. To je kot ljubezen,« je dejal Daniele Gaggianesi, italijanski igralec.
 
Zvezdani Novaković se zdi odlično že samo izhodišče odpiranja teme ljubezni. Na podlagi svojih osebnih in ustvarjalskih izkušenj ocenjuje, da v Sloveniji ne obstajajo v tolikšni meri ljubezenske zgodbe, kot je prisotna osredotočenost na smrt in delo. Ravno zato se ji zdi pomembno in dragoceno govoriti o ljubezni, saj je v medsebojnih odnosih primanjkuje. Končno podobo in izkušnjo uprizoritve zaključuje občinstvo – scenograf Branko Hojnik prav v  stiku z gledalci vidi smisel gledališča. Pomembno se mu zdi, da so gledalci priče nečemu edinstvenemu, iskrenemu v vsakem trenutku, na vsaki reprizi.

O režiserju Jerneju Lorenciju
Jernej Lorenci (1973) se je začel ukvarjati z režijo kot srednješolec v mariborskem Mrtvem gledališču. Leto dni po diplomski uprizoritvi, Sofoklovi Antigoni, je sodeloval pri ustanovitvi gledališke šole na Prvi gimnaziji v Mariboru. Po končanem študiju je režiral v gledališčih v Sloveniji, Bosni in na Hrvaškem. Bil je umetniški direktor Mestnega gledališča Ptuj. Prejel je veliko nacionalnih in mednarodnih nagrad. Leta 2006 je postal asistent, leta 2007 pa izredni profesor na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Med njegove odmevnejše nagrade sodijo nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti na Festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru (S. Kane: Razmadežna, 2002, I. Witkiewicz: Ponorela lokomotiva, 2012, oboje SNG Drama Ljubljana), tri nagrade za najboljšo režijo na Festivalu Borštnikovo srečanje (Ep o Gilgamešu, 2006, besedilo in priredba Nebojša Pop-Tasić; Ajshil: Oresteja, 2009, SNG Drama Ljubljana; N. Ostrovski: Nevihta, 2012, Mestno gledališče ljubljansko) in nagrada Prešernovega sklada (2014). Med več kot tridesetimi nagradami, ki jih je prejel v Sloveniji in v tujini, je tudi prestižna evropska nagrada za novo gledališko realnost premio europa leta 2017 za uprizoritev Kralj Ubu (SNG Drama Ljubljana, 2016).

Iz gledališkega lista
 »Ljubezen je pravzaprav iskanje govorice. Nenehno, stalno iskanje. Večinoma so nesporazumi v govorici ljubezni. Ko govorimo govorico ljubezni, se nam samo zdi, da jo govorimo, ker skoraj zmeraj govorimo govorico sebe; iz sebe, o sebi in zase; drugi je samo zvočilo nas samih: da se bolje slišimo in da se naš užitek ob poslušanju govorice sebe še poveča. Zato redko govorimo govorico ljubezni. Govorica ljubezni se razpira navzven, da bi odmevala znotraj, in se, podvojena, potrojena, početverjena, vrnila ven, k drugemu, spremenjena v uho. Govorica sebe uporablja zunanje, da bi se kopičila znotraj; z izruvanimi ušesi boža vamp svoje v neskončnost govoreče samozadostnosti. Govorica ljubezni je most, govorica sebe zid.
Govorica ljubezni, pravzaprav njen celofanasti nadomestek, uporablja jezik, ki prihaja od zunaj. To je jezik naučenega dobrikanja, božanja v rokavicah priučenosti in preračunljivosti, sklicuje se na božje in medspolno pravo; je jezik patriarhalne ekonomije in solipsističnega superkapitalizma. Ta jezik ne boža zares in zares ne reže. Koža tega jezika je spolzka: po potrebi hladna, po dobičku vroča, večinoma mlačna in hrapava. Želodec takšnega jezika je neobčutljiv, srce luknjasto.
Govoriti o ljubezni in govoriti ljubezen.
Govorica ljubezni si ne jemlje glasu, ona, morda, daje glas. Govorni organ govorice ljubezni je uho. Tisto zunanje, pa tudi tisto notranje, ki daje slišanemu prostor, da se razraste, da šele tam zapoje. Zapoje z glasom milovanja in tudi, včasih istočasno, z glasom noža, topega in skrhanega, da reže in tudi trga: ko hoče ljubezen do kosti. Ali od kosti.
Včasih so naši (najini) jeziki – jeziki držav in narodov – zgolj preplašen beg pred govorico ljubezni. Ali pa si mislimo (misliva), da so jeziki že govorica ljubezni, in se jih, ker ljubezen v govorici naših jezikov vseskozi uhaja, bolj in bolj oklepamo (oklepava). In potem preziramo vse ostale jezike in jih začnemo sovražiti. In včasih, vse prepogosto, tudi moriti. Ker naši jeziki so le tu in tam tudi govorica ljubezni.
In početi ljubezen.«
Jernej Lorenci, Ljubezen je … (odlomek)

[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]