Ljubljana, 24. septembra – Drama začenja v prihodnjih dneh sezono 2014/15, prvo, ki jo je zasnoval ravnatelj Igor Samobor. Deset premier na velikem odru in v Mali drami ter tri v okviru novega programskega sklopa Drama Laboratorij bo zaznamovala rdeča nit sezone – »identiteta v vseh odtenkih te besede«. Drama s prihajajočo sezono obeležuje tudi stoletnico začetka prve svetovne vojne in raziskuje podobnosti med takratnim in današnjim časom. Osnovni program Drame bodo spremljali novi programski sklopi, nastali v želji, da bi bile teme, s katerimi se bodo ukvarjale uprizoritve, osvetljene čim bolj vsestransko.
Na odru Male drame bo v petek, 26. septembra, ob 20.00 premiera uprizoritve Hinkemann, tragedije v treh dejanjih nemškega ekspresionista Ernsta Tollerja, v režiji Marka Čeha.
V soboto, 27. septembra, ob 20.00 pa bo na velikem odru premiera krstne uprizoritve dramatizacije Čarobne gore Thomasa Mana, »potovanja na mestu v treh dejanjih« Katarine Pejović, v režiji Mateje Koležnik; uprizoritev je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta.
Drama bo otvoritveni teden sklenila s še enim pomembnim dogodkom, slavnostnim odprtjem Drama Kavarne v nedeljo, 28. septembra, ob 20.00 s koncertom Katalene v okviru Drama Akustike. Ta dan se z ekipo Ponorele lokomotive odpravlja v Beograd, na 48. Festival Bitef, že v četrtek, 25. septembra, pa bo kavarna gostila prvo srečanje programskega sklopa Družabno in družbeno: na njem bo tekla beseda o stoti obletnici začetka prve svetovne vojne in ponatisu romana Prežihovega Voranca Doberdob.
- Hinkemann ; Ustupila SNG Drama
Hinkemann v režiji Marka Čeha govori o nezmožnosti posameznika, da bi se znašel v svetu po vojni. Ivan Hinkemann – igra ga Klemen Janežič – se je iz prve svetovne vojne vrnil s telesno poškodbo, ki ga je močno prizadela: na bojišču so mu odstrelili spolni ud. Vendar to ni najhujše, še težje kot dejstvo fizične kastracije je zanj sprejemanje lastne družbene pozicije. Pred usodnim dogodkom je bil zadovoljen z mislijo na preprosto družinsko življenje, ki bi ga gradila po vojni z Greto, posledice vojne pa so mu izničile mladostne ideale in obenem odprle popolnoma drugačen pogled na svet. Poleg Janežiča igrajo v uprizoritvi Maša Derganc (Hinkemannov alter ego Drugi), Nina Ivanišin (njegova boljša polovica Greta), Maja Končar (Mati), Klemen Slakonja (Pavel Šopir), Matjaž Tribušon (Maks Klafač), Vojko Zidar (Peter Gliha), Marko Okorn (Bogoslav Nebeščan), Gorazd Logar (Miha Preprost), Valter Dragan (Ravnatelj komedijantske družbe) in Vanja Plut (Škrilj). Dramo je prevedel Ante Novak, dramaturginja in urednica gledališkega lista je Eva Kraševec, scenograf Marko Turkuš, kostumografinja Branka Pavlič, skladatelj Branko Rožman, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec luči Vlado Glavan in asistentka dramaturgije Anja Pirnat.
- Čarobna Gora ; Ustupila SNG Drama
Roman Čarobna gora, eno najznamenitejših evropskih literarnih del o turbulentnem času z začetka dvajsetega stoletja, in krstna uprizoritev njegove dramatizacije razkrivata podobo bolnega sveta vprašljivih in propadajočih vrednot (tudi današnje) družbe. Zgodba o mladem inženirju ladjedelništva Hansu Castorpu – igra ga Aljaž Jovanović –, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za tri tedne obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane celih sedem let, je izhodišče za najkompleksnejšo pripoved o stvareh telesa in duha. Zdraviliški mikrokozmos je Mann prežel z ironijo, obenem pa vnesel vanj poezijo in magičnost poslednjih skrivnosti fizisa, duše in srca, pa tudi kritiko nase osredotočene elite in institucij, ki z negovanjem bolezni kujejo profit. Čarobna gora se konča z odhodom glavnega junaka na bojišče prve svetovne vojne in tako ponuja tudi svojevrstno izhodišče za razmislek ob stoti obletnici njenega začetka. Poleg Jovanovića igrajo v uprizoritvi Romeo Grebenšek (Joachim Ziemßen), Igor Samobor (Lodovico Settembrini), Marko Mandić (Leo Naphta), Vladimir Jurc (Dvorni svetnik Behrens), Luka Cimprič (Doktor Krokowski), Nataša Barbara Gračner (Madame Clawdia Chauchat), Ivo Ban (Mynheer Pieter Peeperkorn), Silva Čušin (Gospa Stöhr), Patrizia Jurinčič (Marusja), Gašper Jarni (Paravant), Saša Mihelčič (Hermine Kleefeld), Lovro Finžgar (Gospod Albin), Sabina Kogovšek (Adriatica von Mylendonk) in Nina Valič (Strežnica). Dramatizacijo je prevedla Aleksandra Rekar, dramaturginja je Katarina Pejović, scenograf Henrik Arh, kostumograf Alan Hranitelj, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Magdalena Reiter, oblikovalec luči Pascal Mérat, avtor videoprojekcij Andrej Intihar, lektor in urednik gledališkega lista Arko, svetovalec za francoščino Primož Vitez in asistent kostumografije Andrej Vrhovnik.
Podrobneje o Hinkemannu
Režiser Marko Čeh vidi Hinkemanna kot posameznika, ki ga po vojni ne vodi nič. Brez želje je izgubljen, obenem pa se trudi vključiti v družbo, v katero je pred vojno slepo verjel, po vojni pa je več ne razume. Čeh poudarja osrednjo misel – v igri jo izreče Hinkemann –, ki ga je vodila pri ustvarjanju uprizoritve: »Vidite, gospod ravnatelj, vi govorite o jetnišnici. Podgane in miši, ki jim grizem vratove, sede v jetnišnici, preden pridejo na morišče. In marsikateri človek živi v svobodi in vendar sedi v jetnišnici, pa ni ničesar zagrešil.« Ernst Toller je pisal Hinkemanna v letih 1921 in 1922, ko je bil zaradi sodelovanja pri nemški novembrski revoluciji in v vladi Sovjetske republike Bavarske pet let v zaporu. Režiserja je tako zanimalo Tollerjevo videnje novega človeka, ki so mu odvzeli vse, pri tem pa se izguba spolnega uda vzpostavi kot človekova zadnja primarna ločnica. Gre torej za obupanost človeka v njegovem vključevanju v že tako brezupni družbi, pri tem pa se strukture občutenja družbe dvajsetih let dvajsetega stoletja ne razlikujejo od današnjih, pravi Čeh.
Dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec opisuje Tollerjevo pisanje kot izrazito alegorično. Hinkemann je lik, ki ga beremo kot človeka, kot slehernika, ne samo povojnega, temveč tudi našega časa – njegova socialna in družbena nestabilnost je alegorija življenja po vojni. Spremeni se krajina, kontekst samega življenja, a kako živeti, če ideje ne doživijo spremembe? Gre za obljube življenja, ki presegajo posameznika, vendar jih ta ponotranji, obenem pa so njegove želje nenehno v konfliktu z realnostjo.
Po besedah Klemna Janežiča, ki igra Hinkemanna, gre v uprizoritvi za premoč posameznikovih v vojni izoblikovanih miselnih okvirjev in posledično nezmožnost za nadaljevanje življenje v povojnem času, ko postane vojaštvo za množico spomin, za posameznika pa oklep.
Podrobneje o Čarobni gori
Katarina Pejović, avtorica dramatizacije in dramaturginja uprizoritve Čarobna gora, opisuje aktualnost romana Thomasa Manna v razumevanju vojne kot ideje, ki latentno pronica v strukturo naše sodobnosti. Prva svetovna vojna je s svojo nenadnostjo spremenila percepcijo časa, prostora in tudi nas samih. V središču zgodbe Čarobne gore je tako Hans Castorp, mladenič, ki nima nobene posebne lastnosti – je preprost mladenič, ki se odpravi na potovanje. Celotno dogajanje je postavljeno v ironičen kontekst: – če simbolizira posameznikovo potovanje njegovo zmožnost refleksije o pomenu lastnega obstoja in izoblikovanje osebnosti, prikazuje roman, kaj vse se lahko človek nauči, v času, ki na vsa posameznikova vprašanja in njegova prizadevanja, da najde svoj smisel, odgovarja z odločnim ne. Dramatizacija jasno opozarja, da so vsi obstoječi modeli družbenih struktur, pa tudi modeli sprememb, vse revolucije, skozi katere smo šli, iztrošeni.
Režiserka Mateja Koležnik opisuje roman Čarobna gora kot delo, ki se že v principu otepa dramatizacije, saj je glavni junak v romanu odsoten – kot njegov glas se pojavi Thomas Mann v premem govoru. Vendar dramatizacija poteka skozi oči osrednjega lika, njegova izpraševanja osebne odgovornosti, želj in tudi bližine smrti in premišljanja, kakšno mesto zavzema v družbi bolezen. Gre torej za vprašanja potlačenosti osebnih želj in vzgibov, ki sledijo. Živimo v dobi, v kateri smo naravnani k nenehni samopomoči, k zanikanju žalosti in stremenju k odločenosti posameznikove osebnosti, pri tem pa se vsa odgovornost za njegovo srečo preloži nanj samega, prek tako imenovanega sprejetja samega sebe. Uprizoritev preizprašuje popolno odsotnost refleksije posameznika znotraj družbenih struktur družbe in silnice, ki ga ob tem determinirajo in zatirajo.
Aljaž Jovanović razume vlogo Hansa Castorpa skozi nenehno refleksijo posameznika kot osnovo dejanj osrednjega lika, ki se nenehoma ozira nazaj, da razume svoj trenutni položaj. Kot pravi Jovanović, gre za zahtevno vlogo, saj posameznik nenehno odkriva svoje telo – Hans Castorp je mladenič, samozaverovan v svoji povprečnosti, in s tem se ukvarja bolj ali manj skozi svoja čustva; je »otrok, ki vzbuja življenju skrbi«, kot pravi v uprizoritvi njegov tutor Settembrini, ki ga igra Igor Samobor.
[izvor informacije SNG Drama Ljubljana]
